Te dni je po slovenskih gozdovih odmevalo tuljenje, a brez strahu – ne gre za ogromne trope volkov, ki zavzemajo naše gozdove, pač pa za raziskovalce, lovce in prostovoljce projekta SloWolf, ki na ta način spremljajo populacijo slovenskih volkov.

Volkovi s tuljenjem komunicirajo znotraj svojega tropa, pa tudi z ostalimi tropi, ki jim s tem sporočajo, da je določen teritorij že zaseden, saj je za vsak trop ključno, da so edini volkovi na svojem teritoriju. Le tako si lahko namreč zagotovijo trajnostno rabo plena – volkovi naravnih sovražnikov nimajo, zato bi v primeru, da bi jih bilo na določenem teritoriju preveč, hitro iztrebili lasten plen.

Najbolj intenzivno se volkovi oglašajo ravno v poletnih mesecih, ko začnejo mladiči redno prihajati iz brlogov, pa tudi februarja v času viška parjenja, vendar jih ljudje kljub temu le poredko slišimo.

Volkove tudi tisti, ki jih preučujejo, le poredko srečajo v gozdu, če imajo srečo pa jih lahko občasno slišijo. Foto: Miha Krofel, SloWolf

„Posamezen trop uporablja velik prostor - v Sloveniji povprečen teritorij volkov meri okoli 35 000 hektarjev - zato je že sama verjetnost, da so kadarkoli v naši bližini volkovi dokaj majhna. Poleg tega se volkovi oglašajo predvsem ponoči, ko ljudje običajno nismo v gozdu,“ je pojasnil biolog in raziskovalec v projektu SloWolf, Miha Krofel.

Iz tuljenja lahko raziskovalci pridobijo koristne informacije

Privilegij poslušanja volčjega tuljenja tako občasno doleti le tiste, ki v gozdovih preživijo veliko časa, kot so gozdarji, lovci in biologi, ki volčje označevanje teritorija s tuljenjem izkoriščajo na ta način, da beležijo koliko tropov volkov se odzove na njihovo izzivanje.

S tem ugotovijo, ali na določenem področju živijo teritorialni volkovi v tropu, saj se tisti, ki ne živijo v tropih, ne oglašajo: „Poleg tega lahko s tuljenjem potrdimo tudi reprodukcijo v tropu, saj se poleti na izzivanje običajno odzovejo tudi mladiči, če so ti prisotni. Oglašanje mladičev pa je mogoče precej enostavno razlikovati od tuljenja odraslih živali.“

Na izzivanje s tuljenjem se volkovi ne odzovejo pogosto. Foto: Miha Krofel, SloWolf

Lani se je na njihovo izzivanje odzvalo osem do devet tropov, v šestih pa so se tuljenju pridružili tudi mladiči.

Volkovi se pogosto ne odzovejo

Raziskovalcem in lovcem, ki izvajajo popisovanje, se včasih pridružijo tudi prostovoljci, ki pa se morajo pred tem udeležiti izobraževanja in opraviti praktični preizkus.

„Nekateri imajo velik talent in hitro osvojijo oponašanje volkov, drugi potrebujejo več vaje. Dobra značilnost tuljenja volkov z vidika izzivanja je, da različni volkovi tulijo zelo različno, zato ni tolikšna težava tudi, če ne zadenemo popolnoma tipičnega tuljenja volkov,“ dodaja Krofel.

Kljub temu takšno raziskovalno delo ni enostavno. Da so dobili 14 odzivov, se izvedli kar 740 izzivanj: “Poleg velikosti teritorijev je težava, da se volkovi včasih pač ne odzovejo – to se zgodi v približno 20 odstotkih primerov, kadar so dovolj blizu, da slišijo tuljenje.“

Pri tem ni nevarnosti, da bi jih volkovi napadli, čeprav na tuje volkove, ki tulijo znotraj njihovega teritorija, pogosto agresivno reagirajo. Takoj ko ugotovijo, da ne gre za prave volkove, ampak za ljudi, se namreč hitro umaknejo: „Tudi v splošnem, kljub vsem pravljicam in grozljivkam, volk ni nevaren za človeka, razen izjemoma v primeru stekline. V Sloveniji ni znanega niti enega potrjenega primera napada volka na človeka, zato je strah pred volkovi popolnoma neutemeljen.“

Čarobnost volčjega tuljenja prevzame tudi izkušene biologe    

Čeprav je strah res neutemeljen, pa je vtis, ki ga na ljudi naredi prvinski zvok volčjega tuljenja, nepozaben: „Vsakič ko kdo izmed popisovalcev - pa naj gre za prostovoljca, lovca ali izkušenega biologa - sliši volka, je to posebno doživetje.“

Kljub temu, da volkove preučujejo več let, biologi nanje naletijo le poredko, zato ima za raziskovalce zvok volčjega tuljnenja tudi globok oseben pomen: „Med drugim tudi zato, ker mi to pove, da je okolje dobro ohranjeno in da v njem še vedno potekajo naravni procesi tako kot že stotisoče let. Sam imam to srečo, da živim znotraj enega od teritorijev volkov in vedno spim ob odprtem oknu, med drugim tudi zato, da me včasih sredi noči prebudi tuljenje volkov.“

Ponekod v tujini so organizirani izleti poslušanja tuljenja volkov postali izredno pomembne eko-turistične atrakcije, ki v narodne parke vsako leto privabijo na tisoče obiskovalcev. Poglejte si posnetek volčjega tuljenja iz enega od takšnih izletov na Švedskem: