Pasje komuniciranje: Miritveni signali
Ker je osnova uspešnega sobivanja ljudi in psov to, da se med seboj dobro razumemo, s pomočjo kinologinje Karmen Zahariaš razkrivamo osnove pasje komunikacije – tokrat spoznavamo miritvene signale.
Vedenje, ki izraža grožnjo, je tudi po pasjih merilih nedostojno in psi so med seboj praviloma vljudni. Ker pasja vljudnost zahteva jasno izraženo sporočilo o prijateljskih namenih, uporabljajo psi v medsebojnih stikih miritvene signale. Z njimi drug drugemu sporočajo prijateljsko razpoloženje, uporabljalo pa jih tudi, ko poskusijo odvrniti nevarnost, pomiriti prestrašene ali razburjene vrstnike (in ljudi), pa tudi za umirjanje in tolažbo samega sebe. Ti signali so lahko zelo očitni, lahko pa tudi zelo subtilni in za človeka komaj opazni.
Oblizovanje smrčja je jasen miritveni signal. Foto: Trisha ShearsPes, ki neznanega psa (ali človeka) med pozdravnim obredom noče prestrašiti, mu zato nikoli ne gleda naravnost v oči, ampak jih nekoliko pripre, odvrne pogled ali celo obrne glavo. Prijazno opleta z repom, neznancu se ne približuje hitro in naravnost, ampak počasi, v rahlem loku, pogosto pa tudi povsem obmiruje, sede ali leže.
Tako sporoča, da nima slabih namenov in v zameno pričakuje, da bo podobno ravnal tudi pes ali človek, ko so mu signali namenjeni. Če se to ne zgodi, lahko postane zaskrbljen ali se celo prestraši, kar utegne v njem izzvati beg ali napadalnost. Če se novi znanec odzove tako, kot pes pričakuje, kmalu postane zaupljiv in ga prijazno pozdravi ter povabi k igri.
Psi poskušajo pomiriti pse in ljudi, ki so glasni, razburjeni ali prestrašeni. Glede na situacijo se odločijo za enega ali več miritvenih signalov, ki jih v tistem trenutku lahko uporabijo.
Poleg že omenjenih sodijo med miritvene signale tudi zehanje, oblizovanje nosu, praskanje po tleh, vohanje po tleh, obračanje hrbta, pretegovanje, priklon kot vabilo k igri in še mnogo drugih.
S prikazovanjem miritvenih signalov se psi odzivajo tudi na domnevne ali resnične grožnje in nevarnosti. Z njimi poskušajo pomiriti tistega ali tisto, kar jim grozi, hkrati pa tudi sami sebe. Grozeči se jim lahko zdijo drugi psi ali ljudje, ki hote ali nezavedno oddajajo signale, ki jih psi razumejo kot svarilo, pa tudi predmeti „zloveščega“ videza, na primer fotoaparat ali kamera. Psi pogosto kažejo miritvene signale, kadar se počutijo nelagodno, denimo preblizu drugih bitij, v hrupni množici, sredi kaotičnega dogajanja, ali pa v divji igri vrstnikov.
Oglejte si posnetek prikazovanja nekaterih miritvenih signalov:
Kadar prizadevanja psov, da bi pomirili nasprotnika ali odvrnili nevarnost, ne zaležejo, se v njih sproži obrambno vedenje. Če je le mogoče, se psi tedaj iz strahu umaknejo, včasih celo nemočno otrpnejo, ko pa nimajo drugega izhoda, se zatečejo v napadalnost.
Ali svarilne in miritvene signale uporabljajo vsi psi?
Žal ne. Včasih naletimo tudi na izjeme. Razlogi, zakaj nekateri psi teh signalov ne uporabljajo ali ne upoštevajo, so različni, vse prepogosto pa je zanje odgovoren človek. Ta je namreč s svojo umetno selekcijo vzgojil pse, denimo nekatere pasme čuvajev ali borbenih psov, ki pred napadom le redko zagrozijo. Taki psi po navadi ne upoštevajo in tudi sami uporabljajo manj miritvenih signalov, zato so za ostale pse, ki med seboj občujejo „po pravilih“, nepredvidljivi.
Psi lahko sčasoma tudi izgubijo sicer prirojeno sposobnost prikazovanja miritvenih signalov. Največkrat so za to krive izkušnje, ki so jih naučile, da njihovi signali niso učinkoviti in zato tudi ne smiselni. Takim izkušnjam lahko botrujejo nasilni, grobi in pretirano dominantni psi, ki se požvižgajo na občutja in sporočila drugih psov, pogosto pa je za to spet odgovoren človek.
Danes je psom pogosto onemogočeno pravilno spoznavanje in kazanje telesne govorice. Foto: Nick Ares, Flickr CC
Z zategovanjem vrvice skrbniki svoje pse v kritičnih trenutkih med spoznavnim obredom pogosto oviramo in jim onemogočamo celovito telesno govorico. Tako nehote povzročamo nesporazume, ki se lahko končajo s pretepom.
Miritvene signale moramo dopuščati in upoštevati zlasti pri vzgoji in šolanju mladih psov. Če se nanje ne oziramo (denimo, če pes zeha med vajo „sedi z odmikom“, vztrajno voha po tleh pri vaji „poleg“ ali pri odpoklicu prihaja počasi, v liku in postrani sede pred vodnika) in še naprej vztrajamo pri svojih zahtevah, ga pravzaprav učimo, da so signali, s katerimi nam želi povedati, da se počuti prijetno, nesmiselni in neučinkoviti. Počasi jih bo zato nehal uporabljati, pa ne le med zahtevnim šolskim delom, temveč v komuniciranju z nami nasploh.
Z mladičkom čim prej obiščite malo šolo. Foto: Sue Byford
Mladi psi se miritvenih signalov najbolje učijo v odnosih z zanesljivimi in prijaznimi odraslimi psi. Zelo koristno je tudi druženje z drugimi mladimi psi v mali šoli, vendar je treba paziti, da med njimi ni takih, ki bi s svoji, neprimernim vedenjem lahko napravil več škode kot koristi.
Objavljeno besedilo izkušene kinologinje Karmen Zahariaš je del knjige To, priden, ki ni le odličen dodatek k praktičnemu delu v tečajih osnovnega šolanja psov, saj lahko osnove pasjega vedenja s pomočjo te knjige boljše razumejo tudi tisti, ki se v svet kinologije podajajo prvič.
