Ker je osnova uspešnega sobivanja ljudi in psov to, da se med seboj dobro razumemo, s pomočjo kinologinje Karmen Zahariaš razkrivamo osnove pasje komunikacije – tokrat spoznavamo svarilne signale.

Ko govorimo o dominantnosti pri psih, imamo v mislih dokazovanje ali ohranjanje prevlade nad pripadniki domačega krdela, včasih pa tudi ne tako bližnjih osebkov ali celo osebkov druge vrste.

V prikazih dominantnosti (ki največkrat potekajo kot obred in njihov končni cilj ni uničenje nasprotnika, ampak njegova podreditev, očitna uklonitev volji dominantnega osebka) psi uporabljajo enake signale kot pri prikazih grožnje oziroma napovedih agresivnosti.

Foto: un dia de perros, Flickr CC

Agresivnost pojasnjujemo kot pripravljenost za napadanje, usmerjeno v posameznika, skupino ali objekt. Tudi pri psih ima agresivnost lahko različne vzroke in sprožilce, največkrat prirojene, pa tudi priučene.

Najpogosteje je odraz obrambnega nagona, saj se pojavi takrat, ko se psi branijo pred resnično ali navidezno nevarnostjo, ko hočejo ubraniti kaj pomembnega (hrano, krdelni položaj, mladiče, …), redkeje pa, ko si prizadevajo doseči ali prilastiti zanje pomembno stvar. Agresivnost zato lahko razumemo kot ukrep, s katerim se želijo braniti pred vsem, kar jih ogroža, kadar je usmerjena v sokrdelnike pa kot prikazovanje dominantnosti.

Foto: Dimitri Castrique

Agresivnost ima več stopenj. Tudi ljudje lahko prepoznamo opozorilo, ki je najmilejše, resnejša je odkrita grožnja, končna stopnja je napad. Opozorila in grožnje lahko psi izražajo na različne načine, tako kot se jim zdi v trenutni situaciji najprimernejše.

Najbolj prepoznavni izrazi svarila (grožnje) so:

• strm, v nasprotnikove oči uperjen, neuklonljiv pogled;
• hitro približevanje v ravni črti ali zaletavanje proti nasprotniku;
• kazanje zob, renčanje, opozorilno lajanje;
• napeta drža in naježena dlaka;
• dotikanje nekaterih delov nasprotnikovega telesa, itd.

Oglejte si posnetek opozorilnih signalov, na katere drugi pes po pasjem bontonu odgovori z miritvenimi signali – odvrne pogled, si poliže smrček in se hitro umakne:

Vse te znake ali njihove kombinacije nasprotnik (ali podrejeni) prepozna in razume kot grožnjo in se, če je le mogoče, umakne. Grožnja, ki ne povzroči umikanja nevarnosti oziroma popuščanja nasprotnika, se lahko stopnjuje v napad, ki je končna in najhujša oblika agresivnosti.

Objavljeno besedilo izkušene kinologinje Karmen Zahariaš je del knjige To, priden, ki ni le odličen dodatek k praktičnemu delu v tečajih osnovnega šolanja psov, saj lahko osnove pasjega vedenja s pomočjo te knjige boljše razumejo tudi tisti, ki se v svet kinologije podajajo prvič.

Več o tem, kako so se razvili svarilni in miritveni signali, preberite v članku „Pasje komuniciranje“, v prihodnjih tednih pa bomo spoznali še miritvene signale, pasje odzivanje na stres ter komunikacijo med človekom in psom, zato spremljajte naše objave!