Ena za drugo so v juliju v javnost prihajale grozljive zgodbe mučenja živali – štirje psi so bili na treh različnih koncih države najdeni v zadnjih izdihljajih, lepšo prihodnost pa bodo dočakala le trije od njih. Bo tudi avgust mesec grozljivk?

Prva poletna grozljivka je po spletu zakrožila sredi julija. V oklici Podlehnika so našli hudo zanemarjenega psa, ki je imel ob sprejemu v mariborsko zavetišče poškodovano taco in več ran.

Psu se je očitno uspelo strgati z verige, na kateri je hiral, saj mu je kos le-te še vedno visel okoli vratu. Od kod je pes prišel in kdo je njegov lastnik še niso uspeli ugotoviti.

Poletje grozljivk se je nadaljevalo nekaj dni kasneje, ko so člani Obalnega društva proti mučenju živali v vasi Kubed naleteli na shiranega, žejnega in od bolh objedenega psa.

Sultan v Obalnem zavetišču. Foto: Obalno društvo proti mučenju živali

Pes, ki so ga poimenovali Sultan, je onemogel ležal na cesti, na hrbtu, na katerem se mu je razrasel tudi tumor, pa je že dolgo nazaj izgubil dlako. Sultan jo je pravzaprav odnesel še dobro, saj so ga uspeli rešiti. Kdo je odgovoren za zanemarjenje in skorajšnjo smrt nekdaj čudovitega dobermana, še niso uspeli odkriti.

Manj kot teden dni kasneje je iz drugega konca Slovenije, iz zavetišča Horjul, prišla novica, da so sprejeli psa, ki ga je v gozdu poskušal pokončati partner njegove lastnice.

Snoopy po najnujnejši veterinarski oskrbi. Foto: Zavetišče Horjul

Snoopy je namreč na stara leta zbolel, kar je lastnikom očitno predstavljajo prevelik strošek, zato so se odločili, da se ga znebijo. Pes, ki je imel poleg vbodnih ran okoli vratu namesto ovratnice vraščeno vrv, je uspel ubežati in bo po veterinarski oskrbi, potrebnih operacijah in rehabilitaciji v zavetišču iskal nov dom. Še ena zgodba s srečnim koncem za psa.

Spet je minil le slab teden, ko je po družabnem omrežju Facebook zakrožila tretja grozljiva zgodba, s katero se zopet vračamo na štajerski konec, kjer se je serija poletnih grozljivk začela. Ko so lastniki 4-letnega psa odšli na morje, so bili prepričani, da so za svojega ljubljenčka dobro poskrbeli, saj so ga dali v varstvo k sorodnikom. A, kot sem že omenila v eni od predhodnih kolumn, hudič žal ni kastriran, Murphy pa pozorno spremlja vsak pasji korak.

Foto: Društvo za varstvo in proti mučenju živali Maribor - Zavetišče za živali

Tako sta tudi tisto sobotno jutro, ko se je nesrečni pes v okolici Lenarta odpravil na potep, našpičila ušesa in poskrbela za to, da se je znašel pred človekom, ki nad njim ni bil navdušen. Človekom, ki je v rokah očitno imel sekiro. Človekom, ki je psa po tem, ko je z njim opravil, pustil umirati v mukah. V mariborskem zavetišču mu več niso mogli pomagati drugače kot tako, da so mu z uspavanjem skrajšali trpljenje.

Vse štiri grozljive zgodbe se razlikujejo, hkrati pa so si srhljivo podobne  

Njihov skupni leitmotiv je, da pri dogajanju nihče ni videl, slišal ali slutil nič.

Foto: Jennifer Leigh, Flickr CC

Prva dva psa sta se na lokacijah, kjer sta bila najdena, očitno materializirala iz praznega niča, saj ju nobeden od tamkajšnjih prebivalcev ni poznal. Sultanovemu lastniku so menda že na sledi, in le upamo lahko, da bo za svoja dejanja tudi odgovarjal.

Tretji je bil znan potepuh, ki je deset let bolj ali manj skrbel sam zase. Sosedje so ga očitno poznali, a do tragičnega dogodka nihče ni opazil, da je pes hudo zanemarjen, da se mu je vrv okrog vratu vrasla v meso; skratka, da zanj nekdo ne skrbi tako kot bi moral.

Pri zadnjem žalostnem primeru nihče ni slišal cviljenja psa, ko je dobil usoden udarec v glavo s sekiro. Kakšen je tak zvok si pravzaprav niti ne morem niti ne želim predstavljati, a močno dvomim da se je napad odvil v tišini.

Pred nami je nov teden in moram priznati, da kar s strahom pregledujem spletne strani zavetišč in društev za zaščito živali. Bo teden končno šel mimo brez nove grozljivke?

Še raje kot to bi videla, da bi si ena za drugo sledile zgodbe o odkritju in kaznovanju negativcev poletnih grozljivk, a do tega lahko pride le, ko si bodo priče nehale zatiskati oči in pogumno stopile naprej.

Je zavoljo dobrososedskih odnosov res potrebno žrtvovati še kakšno pasje življenje?