“Spusti ga, saj se ne bo nič zgodilo,” je bilo v soboto slišati pred našim blokom. V naslednjih petih minutah se je zgodilo skoraj vse tisto, pred čemer svarijo lastnike psov, ki svoje kosmatince brezbrižno spuščajo s povodcev.

Tisti, ki že spremljate našo Facebook stran, veste, da pomočnica odgovorne urednice Ela vsak dan pozorno spremlja okolico in vestno skrbi za trač rubriko našega portala. Tako me je tudi v soboto z običajnim tarnanjem opozorila, da se pred vhodom v blok dogaja nekaj, česar ne sme zamuditi.

Navadno to pomeni, da po bližnjem drevesu pleza mačka (kar je vse prej kot blagodejno za ušesa nas in vseh sosedov, saj se takrat njen“umpf-umpf-nekej-se-dogaja” jamrajoči zvok prelevi v polnokrvno jodlanje goniča) ali pa (ko imamo srečo), da se pred vhodom zadržuje kak še posebej zanimiv pes.

Vse, kar sem doživela v zadnjem letu in pol, odkar smo vstopili v pasji svet, me ni pripravilo na to, kar sva z mojo pomočnico opazovali naslednjih pet minut.

Ko ima hudič mlade, jih ima veliko

Na obisk k sosedu je namreč prišel znanec, ki je s seboj pripeljal tudi svojega psa. Ta je bil poln energije in nabrit, kot se za mladega psa spodobi, a ga je njegov lastnik kljub temu spustil s povodca. Pes je mirno spremljal okolico, dokler ni mimo prišel nič hudega sluteč maček.

Preden ga je lastnik psa sploh opazil, je maček že zdivjal stran, pes pa za njim. Po tem, ko sta naredila dva kroga po cesti (ta je sicer ena manj prometnih cest, vendar tu vozniki zaradi odsotnosti radarjev radi pritisnejo na plin), je maček uspel ubežati na drevo.

Foto: Carterse, Flickr CC

Ko je psu postalo jasno, da do plena ne bo prišel, je poln lovskega navdušenja še nekajkrat stekel po cesti gor in dol. Pri tem se je uspel izogniti avtobusu, ki se je mimo pripeljal le nekaj sekund po tem, ko se je pes na drugi strani ceste zapodil proti triletnemu otroku. Nato je obstal sredi ceste in s tem naključnemu vozniku ponudil enkratno priložnost, da testira svoje ABS zavore.

Murphyjevi zakoni so eno, popolna brezbrižnost drugo  

Vsak odgovoren lastnik psa, ki se mu je že kdaj zgodila takšna ali drugačna nesreča, vam lahko pove, da pasje vesolje upravljajo Murphyjevi zakoni v skladu s paradigmo: “Če lahko gre kaj narobe, bo narobe tudi šlo.”

Karabin na povodcu popusti ravno tisti dan, ko pes na ovratnici slučajno nima pripete značke z vašo telefonsko številko. Njegova ovratnica se strgala le takrat, ko je v varstvu pri vaših znancih. Pes, ki navadno ne bi naredil nič hudega niti muhi, proti prikupnemu kužku šavsne ravno v trenutku, ko sosedi razlagate, da je lepo vzgojen in neproblematičen. Na travniku, kamor hodite na sprehod že več let, se prikaže srna ravno tisti dan, ko v žepu nimate priboljška, s katerim bi lahko preusmerili pozornost svojega psa.

Foto: Stock.Xchng

Take stvari se dogajajo vsak dan tudi najbolj skrbnim lastnikom psov. Tisto, na kar nisem bila pripravljena to sobotno jutro, je bila neverjetna brezbrižnost, s katero je lastnik spremljal celotno situacijo.

Ko je pes po cesti podil mačko, je bilo to zanj zabavno.

Ko še naprej skakljal po cesti ga je sicer klical, a kljub temu, da se pes ni odzival, ni stekel za njim in ga poskušal zadržati.

Ko je na drugi strani ceste zavpil prestrašen otrok, je bilo od lastnika slišati le: “Saj mu nič noče.”

Ko je eden od sosedov zavpil, naj psa priveže, da ne pride do nesreče, je lastnik zamahnil z roko in odvrnil: “Ne skrbite, saj se ne bo nič zgodilo.“ 

Po tem, ko je psa skoraj zbil avto.

“Kaj pa če..?”  

Murphy je na srečo tisto lenobno sobotno dopoldne počival in pes bo kljub nevestnemu lastniku dočakal nov dan. Morda bo marsikdo med vami rekel, da pretiravam, a si ne morem pomagati, da ob takih situacijah ne bi pomislila: “Kaj pa, če...?”

Če maček ne bi bil dovolj uren, da bi dosegel drevo? Če bi se ravno tisti ljubljanski mestni avtobus slučajno res držal voznega reda in po cesti pridrvel dve minuti prej? Če bi starši prestrašenega otroka odreagirali drugače? Če voznik avtomobila ravno takrat ne bi bil pozoren na dogajanje na cesti?

Foto: Clix

Nekateri pravijo, da morajo biti psi na javnih površinah privezani zaradi spoštovanja zakonov. Osebno menim, da morajo biti privezani ne le zaradi njihove varnosti, ampak tudi zaradi spoštovanja do okolice. Naša odgovornost se ne konča na koncu našega povodca, saj moramo pomisliti tudi na druge živali; na ljudi, ki se psov lahko bojijo in na udeležence v prometu, ki bi lahko zaradi naše lastne neodgovornosti na vesti imeli tudi kako pasjo dušo.