Že iz pradavnine so bile živali tako tesno povezane s človekovim življenjem, da so povsem naravno postale tudi del njegovega jezika.

Oni dan ujamem pogovor dveh sosedov na stopnišču.

Gospod Lojze, starejši gospod, je razburjeno odmahoval s kazalcem na roki in komaj dihal: "A ne, ne, ti povem, da mačka v žaklju pač ne bom več kupil! Mojega denarja ne bodo več videli. So me dovolj naplahtali. Osel gre le enkrat na led!"

Malce mlajši sosed Franc mu je pritrjeval: "Ja, saj imaš popolnoma prav. Sem slišal, da so imeli prejšnji teden inšpekcijo..."

"Nemogoče," je bil začuden Lojze.

"Ja, so jim nekaj našli in bi morali to odpravit še ta teden, pa jim kuzla že pošteno skače v rit," odgovarja Franc.

Ste že kdaj kupili mačka v žaklju? Foto: Alisha Varagas, Flickr CC

Če zgornjega klepeta niste popolnoma razumeli, naj vam zaupam, da se je gospod Lojze pritoževal, da je kupil neko stvar, ne da bi dobro vedel, kaj bo kupil in se je počutil ogoljufanega in odločenega, da kaj takega ne bo več ponovil.

Sosed Franc je njegovo odločnost podprl z govorico, da je bila v podjetju, od katerega je gospod Lojze kupil tisto reč, inšpekcija, ki je ugotovila nepravilnosti, ki jih morajo odpraviti v zelo kratkem času, ki jim ga zmanjkuje.

Če kuzla skače v rit, se nam izteka čas, da opravimo pomembno nalogo. Foto: Julia Rubinic, Flickr CC

Koliko živali je bilo moč slišati v kratkem pogovoru, me je prešinilo in spodbudilo k razmišljanju.

Že iz pradavnine so bile živali tesno povezane s človekovim življenjem: predstavljale so mu pomemben vir preživetja in razvoja, statusni simbol, bogastvo, bile so njegova nepogrešljiva vez z naravo. Za večno ujete v poslikave na stenah prastarih jam, ali kot hieroglifne podobe v zibelki civilizacije, živali čuvajo spomin in skrivnosti človeštva.

Živali so bile tako zelo povezane z njegovim fizičnim bivanjem, da so povsem naravno postale tudi del njegovega jezika. Bili so časi, ko je bilo pripovedovanje zgodb najboljša zabava. In pripovedi, nedvomno polne tudi zgodb o živalih, so potovale iz roda v rod iz generacije v generacijo.

Egipčanske hieroglife sestavlja veliko upodobitev živali. Foto: Sergio Piquer Costea, Flickr CC

Ali se v vsakodnevnem pogovoru znamo in predvsem želimo pogovarjati o živalskih prispodobah tudi današnje generacije?

Če odmislimo psovke tipa „koza ali krava neumna“, „govedo zabito“ in še ostale hlevske živali, ki so nič hudega sluteč postale tudi verbalno strelivo v ustih razburjenih, prizadetih ali samo neolikanih in neumnih; so v javnosti še kako prisotne.

Če dobro pomislimo, so nam bili predniki, ki so si izmislili pregovore in reke, zelo podobni. Z malo besedami so povedali veliko modrosti. Kot bi si izmenjavali govorna SMS sporočila.

So kovači res šele na koncu poskrbeli za svojega konja? Foto: Roger H. Goun, Flickr CC

Nekaj najbolj znanih: „Volk dlako menja, narave nikoli“ - človek ne more zatajiti svojega bistva. Ali "vrana vrani ne izkljuje oči" - tisti, ki so, navadno v nepoštenih zadevah, enakega mišljenja, prepričanja, drug drugemu ne nasprotujejo, ne škodujejo. Pa „kovačeva kobila je zmeraj bosa“ - pri poklicnih storitvah svojca pridejo domači zadnji na vrsto; in „v tem grmu tiči zajec“ - tu je jedro problema, bistvo stvari...

Nekateri med njimi so tudi zelo živopisni in hudomušni ali pa živalim pripisujejo namišljene lastnosti.

Zakaj so rekli, da gre nekdo rakom žvižgat, ko umre? Ali pa zakaj se reži kot pečen maček, ko se smeje na široko? Zakaj rečemo, da tisti, ki veliko pije, pije kot žolna, ali pa je pijan kot opica? Še največja neznanka pa mi je pogovorna prispodoba, da nekdo z diarejo serje kot vidra.

Koliko vode spije žolna? Foto: Kevin Cole, Flickr CC

Ali se bo uporaba pregovorov in rekov o živalih v vse hitrejšem tehnološkem razvoju in dobi interneta in digitalizacije počasi izgubila, kot se rahlja tudi naša medsebojna povezanost in moralne in etične norme, posledično tudi odnos do živali?

Vse je odvisno od nas samih in koliko si bomo prizadevali na vseh področjih: v odgovornem skrbništvu živali, v zaščiti trpečih, mučenih ali ogroženih živalskih vrst.

Dokler si bomo prizadevali in aktivno zavzemali za živali, bomo v stiku z njimi. In dokler bomo v stiku z živalmi, jih bomo nosili tudi v našem jeziku, prispodobah, pregovorih in rekih.