Po vsem svetu si znanstveniki prizadevajo, da bi s posebnimi vzrejnimi programi ohranili genetsko pestrost ogroženih živalskih vrst in s tem omogočili njihovo preživetje. Rezultat tega dela so prikupne žverce, ki služijo tudi kot ambasadorji svojih prostoživečih sorodnikov.

V pomladnih mesecih je na svet pokukalo veliko malih žverc – ene teh so tudi galapaške želvice, ki so se izvalile v avstralskem živalskem vrtu Taronga Western Plains Zoo. Galapaške želve so eni najdlje živečih vretenčarjev, saj želve velikanke, ki v dolžino zrastejo do 1,5 m in tehtajo okoli 400 kg, v naravi dočakajo tudi več kot 100 let.

Galapaške želve so postale znane predvsem z evolucijsko teorijo Charlesa Darwina. Na popotovanju po galapaških otokih je namreč Darwin opazil, da imajo želve, ki živijo na različnih otokih, različno oblikovane oklepe, kar je močno vplivalo na izoblikovanje njegove teorije naravne selekcije.

Mornarji so orjaške želve sicer več stoletij pobijali za hrano, kar je vrsto pognalo na rob izumrtja. Želve, ki še živijo v naravi, so tako danes predstavnice le še 10 od skupno 15 odkritih podvrst galapaških želv. Pred izumrtjem jih rešujejo z izpuščanjem želv, ki odrastejo v vzrejnih programih v ujetništvu, nazaj v naravo, pa tudi z obnavljanjem njihovega naravnega okolja - s pomočjo programa fundacije Charlesa Darwina se je od leta 1974 do danes njihovo število s 3000 povzdignilo na 20.000.

Več o galapaških želvah:

• Osamljeni George ni bil zadnji svoje vrste

• Umrl najbolj slaven želvak na svetu

• Vrnitev izumrlih želv