Predstavniki vrste, ki že 150 let velja za izumrlo, očitno še vedno živijo v naravi, saj so z DNK analizo odkrili njihove potomce – križance z drugo vrsto želv!

Genetske sledi kažejo, da vsaj 28 predstavnikov vrste galapaške želve Chelonoidis elephantopus, za katero so znanstveniki zadnjih 150 letih predvidevali, da je izumrla, še vedno živi na enem od galapaških otokov. Znanstveniki so do teh zaključkov prišli na podlagi “genetskih odtisov” vrste, ki so jo odkrili v njihovih hibridnih potomcih.

Večina od 13 vrst orjaških galapaških želv je ogroženmuh. Foto: Scott Ableman, Flickr CC

“Gre za prvi primer ponovnega odkritja izumrle vrste s pomočjo sledenju genetskih odtisov, ki jih starši pustijo v genomu potomcev,” je pojasnil Ryan Garrick iz univerze Yale.

Želve, ki so spremenile svet

Galapaške želve so postale znane predvsem z evolucijsko teorijo Charlesa Darwina. Na popotovanju po galapaških otokih je namreč Darwin opazil, da imajo želve, ki živijo na različnih otokih, različno oblikovane oklepe, kar je močno vplivalo na izoblikovanje njegove teorije naravne selekcije.

Darwina je med potovanjem fasciniral živalski svet Galapagosa.

Gre za velike želve, ki lahko tehtajo več kot 400 kilogramov, v dolžino zrastejo skoraj dva metra in v naravi živijo več kot 100 let. Večina od še živečih 13 vrst je danes ogrožena.

Želve vrste Chelonoidis elephantopus so živele na otoku Floreana, kjer jih je čez prag izumrtja pognal pretiran lov. A geni izumrle vrste lahko živijo naprej v njihovih hibridnih potomcih, ki se skotijo po tem, ko se parita živali različnih, a sorodnih vrst.

Geni razkrivajo svoje skrivnosti

Med želvami na otoku Isabela se skrivajo predstavniki izumrle vrste. Foto: Yale University

Znanstveniki so tako sledi izumrle želve najprej našli pri 11 predstavnikih druge vrste, Chelonoidis becki, ki živi na otoku Isabela, ki je od rodnega otoka izumrle vrste oddaljen 200 milj.To niti ni presenetljivo, saj so v 19. stoletju mornarji pogosto premeščali želve, s katerimi so se prehranjevali, z enega otoka na drugega - Garrickova ekipa predvideva, da se je to zgodilo tudi v tem primeru.

Odkritje je znanstvenike vzpodbudilo, da so dogajanje na otoku, kjer živi približno 7000 želv, vzeli pod drobnogled. Po tem, ko so preučili 2000 vzorcev DNK želv, so prišli do zaključka, da na otoku živi tudi nekaj čistokrvnih predstavnikov izumrle vrste.

Izkazalo se je namreč, da je genom 84 želv takšen, da je eden od staršev želv zagotovo pripadnik izumrle vrste, pri tem pa je bilo 30 takšnih želv mlajših od 15 let.

Vrsto bodo poskusili ponovno obuditi

Zaradi dolge življenjske dobe želv raziskovalci predvidevajo, da obstaja velika verjetnost, da na otoku še vedno živijo predstavniki C. elephantopus.

Hibridni potomec izumrle vrste. Foto: Yale University

Njihovo število pa je verjetno tako majhno, da bi lahko s takšno raziskavo nanje naleteli le po srečnem naključju.

„Če nam uspe najti čistokrvne predstavnike vrste, jo lahko ponovno obudimo na domačem otoku. Tak uspeh bi bil izredno pomemben, saj igrajo želvee na galapaških otokih ključno vlogo v ohranjanju celotnih ekosistemov,“ pravi soavtorica raziskave, Gisella Caccone.

Tudi če čistokrvnih predstavnikov izumrle vrste nikoli ne odkrijejo, pa lahko pri ohranitvi vrste ključno vlogo odigrajo njihovi hibridni potomci. Vrsto bi lahko namreč ponovno obudili z nadzorovano vzrejo.