Isabela Mandl in Ludwig Huber sta prejela letošnjo Ig Nobelovo nagrado za fiziologijo, ker sta dokazala, da zehanje med želvami ni nalezljivo.

Ig Nobelove nagrade vsako leto prejmejo znanstveniki za povsem legitimne raziskave, ki pa "človeka najprej nasmejijo in mu šele potem dajo misliti". Nagrade podeljujejo na Harvardu - na podelitvi, ki je zasnovana kot parodija na vse resne in dolgočasne podelitve in simpozije, se zberejo pravi znanstveniki, med podeljevalci pa je vsako leto tudi precej prejemnikov pravih Nobelovih nagrad.

Raziskovanje želvjega zehanja je na prvi pogled bizarno, a prinaša novo razumevanje tega fenomena. Foto: Hillarie, Flickr CC

V svoji raziskavi sta znanstvenika z dunajske univerze opazovala vedenje želv vrste Chelonoidis carbonaria. Ugotovila sta, da so želve, ki so opazovale druge, ko so šle okoli ovire, da bi dobile hrano, njihovo dejanje brez težav ponovile. Želve so prav tako sledile pogledom drugih, kar kaže, da so udeležene pri tem, kaj počnejo druge.

A pri zehanju se te živali vedejo drugače: ko zazeha ena želva, druge ne začnejo zehati, kot je to v navadi pri naši vrsti ali ostalih bolj razvitih primatih.

Ko ena želva zazeha, ji druge pri tem ne sledijo. Foto: Denise Chan, Flickr CC

Avtor raziskave Ludwig Huber meni, da kombinacija teh rezultatov kaže, da pri nalezljivem zehanju ne gre zgolj za preprost refleks, saj bi se v tem primeru pokazal tudi pri teh želvah: »Menim, da je osnovano na bolj kompleksnem socialnem vedenju.«