Tem kosmatincem pripisujejo najbolj natančen občutek za navigacijo med vsemi morskimi sesalci: bodoči starši svoje mladiče skotijo skoraj na istem mestu, kjer so jih skotili njihovi starši.

Antarktični ali kerguelski morski medvedi (Arctocephalus gazella) sodijo v družino uhatih tjulnjev. So najmanjši med njimi in edini sposobni hoditi po vseh štirih.

Od ostalih tjulnjev se razlikujejo tudi po tem, da jih namesto maščobe greje gosta dlaka, ki je zelo podobna pasji. So tudi bližnji sorodniki psa in morskega leva, redki med njimi imajo lahko zelo svetel kožuh.

Foto: winkyintheuk, Flickr CC

Morski medvedi so bili v 18. stoletju zaradi lova na njihovo krzno že tik pred izumrtjem, a danes se zanje ni bati, saj jih lahko štejemo v milijonih. Na pustih plažah otoka Južna Georgia se vsako leto razmnožuje skoraj štiri milijone morskih sesalcev, kar je okoli 95 odstotkov celotne populacije.

Po tem, ko se skotijo, morski medvedi, ki zrasejo v povprečju do metra in pol, preživijo kar 5 let na morju, se prehranjujejo v glavnem z ribami in rakci, preden se vrnejo na otok, da bi se razmnoževali.

Znanstveniki raziskovalnega centra British Antarctic Survey so 335 mladičem morskega medveda namestili radijske elektronske sledilne naprave, da bi opazovali njihovo gibanje in navade. Ugotovili so, da se vsak morski medved, ko doseže dobo razmnoževanja, vrne skoraj na isto mesto na plaži, kjer se je skotil. In to leto za letom.

Poglejte posnetek kolonije morksih medvedov na Južni Georgiji:

Bolj natančni kot satelitski navigacijski sistemi

Zanimivo je, da je čut za navigacijo v teh živalih še bolj natančen kot satelitski navigacijski sistemi, ki jih uporabljamo ljudje za določevanje neke točke. Če se je morski medved skotil na nekem mestu, bo svojega mladiča povrgel v razdalji dober meter in pol stran. Satelitski navigacijski sistem pa bi to mesto lahko določil tudi štiri metre in pol stran.

Znanstveniki še vedno tavajo v temi, ker ne vedo kako točno tem živalim to uspeva. Menijo, da imajo ta kosmata bitja nek notranji kompas, ki jim pomaga najti pot skozi Južni ocean do natančne lokacije na pravi plaži.

Dr. Jaume Forcada iz raziskovalne ekipe priznava, da še vedno ne vedo: "Zakaj točno je med morskimi pticami in ostalimi morskimi sesalci v navadi, da se razmnožujejo v velikih kolonijah."

Moski levi se po petih letih vrnejo na kraj, kjer so se skotili. Foto: NOAA Photo Library, Flickr CC

S starostjo se jim navigacijski čut še bolj okrepi

Morski medvedi veljajo tudi za najbolj zveste svojemu prostoru. Presenetljivo je, da lahko prepotujejo resnično dolge razdalje, vse do Urugvaja na severu in se vrnejo nazaj do Antarktike, da bi se razmnoževali.

"O njihovem navigacijskem sistemu nimamo nobenega dokaza, a vendar mora biti nekaj resnično močnega, kar jih pripelje nazaj na isto mesto."

Presenetljivo je tudi, da se z leti njihov navigacijski čut še bolj okrepi. Raziskovalci so namreč ugotovili, da starejša ko je samica, bližje svojemu mestu rojstva na plaži bo skotila svoje mladiče.

Foto: Liam Quinn, Flickr CC

Dr. Hoffman ugotavlja: »V koloniji, ki smo jo opazovali, je bila videti kamnita plaža relativno pusta za človeško oko. Verjetno živalim pri boljši orientaciji in prepoznavnosti v prostoru dobro služi tudi njihov vonj.«

Dr. Focada predvideva, da se je tako močan domačinski nagon pri morskih medvedih razvil zato, da jim daje občutek, da jih pri tem, ko kotijo svoje mladiče, obkrožajo sorodniki. »Pomaga jim, da si ustvarijo stabilne skupnosti, kjer se bodo razmnoževale in vzgajale svoje mladiče.«

Po tem, ko samica skoti, se premakne na sosednje ozemlje, da najde samca in tako zmanjša možnost, da bi se parila znotraj krvnega sorodstva. A izven reprodukcijskega cikla, ko so na morju, so te živali ločene med sabo in se tudi ne družijo s tistimi, ki so bili njihova družba na kopnem.

Foto: treeday77, Flickr CC

Kako je pri drugih živalih?

Da imajo morski medvedi zelo razvite navigacijske sposobnosti, so zadnja odkritja. Že dolgo so znane podobne sposobnosti morskih želv ali domačih golobov. Oboji se namreč pri svoji navigaciji opirajo na Zemljino magnetno polje.

Uporaba lahkih in magnetno občutljivih molekul, s katerimi zaznavajo Zemljino magnetno polje, pa je v pomoč tudi metuljem monarhom. Ti vsako leto pri svojih selitvah preletijo skoraj pet tisoč kilometrov.