Nekoč so verjeli, da nekatere ptice zimo prespijo. Danes vemo, da jo selivke preživijo v toplejših krajih, kjer imajo tudi v zimskih mesecih obilico hrane, a se od več kot petih milijard ptic, ki vsako jesen letijo iz Evrope v Afriko, domov vrneta le dve tretjini popotnikov.

Migracijske poti ptic selivk usmerja prehrana – pozimi, ko na severu hrane primanjkuje, se ptice odselijo v toplejše kraje, spomladi pa se zopet vrnejo na sever, kjer so poletni dnevi veliko daljši hrana pa obilnejša. Tako okolje je zato veliko bolj primerno za gnezdenje in vzgojo mladičev.

Foto: Yuval Haimovits, Flickr CC

Kako ptice vedo, da je čas za selitev?

Glavno vodilo ptic pri določanju časa za selitev so spremembe v dolžini dneva, ki vplivajo na notranjo uro ptic selivk.

V začetku 20. stoletja so znanstveniki ugotovili, da selivke v ujetništvu v času, ko bi se morale seliti, intenzivno poskakujejo in prhutajo. To so poimenovali selitveni nemir, ki se pri pticah stalnicah ne pojavlja. Z eksperimenti so dokazali, da pri proženju selitvenega nemira pomembno vlogo igra dolžina dneva, v tem obdobju pa se pri ptičih pojavijo tudi fizične spremembe kot so povečano nalaganje maščobe.

Ko se dan krajša, selivke postanejo nemirne. Foto: Asif Akbar

Različne vrste ptic so različno odvisne od notranje ure – pri nekaterih pticah imajo večji vpliv na potek selitev okoljski dejavniki, kot je pomanjkanje hrane. Na splošno velja, da pri tistih vrstah, ki se selijo dlje, selitveni čas narekuje notranja ura, zato se vsako leto datumi njihovega odhoda in prihoda le malo razlikujejo.

Foto: Shirley SmitsKako se selivke orientirajo?

Nekatere vrste ptic vsako leto prepotujejo ogromne razdalje. Tako morajo na primer polarne čigre preleteti 60.000 kilometrov med Arktiko in južnimi oceani, pri tem pa, tako kot ostale vrste, za navigacijo uporabljajo notranje kompase.

Doslej so znanstveniki spoznali tri glaven tipe kompasov, ki jih ptice uporabljajo za navigacijo: sončev, zvezdni in magnetni. Z magnetnim kompasom ptiči zaznavajo zemeljsko magnetno polje, vendar znanstvenikom še vedno ni čisto jasno, kako to čutilo deluje. Predvidevajo, da je povezano z majhnimi kristali magnetita, naloženimi nad ptičjimi nosnicami.

Pri orientaciji in navigaciji jim pomagajo tudi luna, oblikovne značilnosti pokrajine, zvoki, smer vetrov, vremenske fronte in UV in polarizirana svetloba.

Brez postanka za večino ne gre  

Ptic, kot je progastorepi kljunač, ki razdaljo 10.400 kilometrov med vzhodno Sibirijo oziroma Aljasko in Novo Zelandijo prepotuje v 175 urah neprekinjenega leta, je izredno malo, saj večina ptičev na svoji poti potrebuje postanke.

Večina vrst ptic potuje ponoči, podnevi pa počiva in se prehranjuje. Dnevno letenje je rezervirano za tiste selivke, ki pri letu izkoriščajo tople zračne tokove. Tako na primer potujejo štorklje in številne vrste ujed, ki pa prav tako kot večina ostalih selivk potrebujejo postanke na počivališčih, ki jim lahko zagotovijo dovolj hrane in varno zavetje.

Mokrišča so pomembna s hrano bogata počivališča, zato je pomembno, da jih zaščitimo. Foto: Stacy Shelton, USFWS

Počivališča so ključna za preživetje ptic na poti, saj si na njih obnovijo zaloge energije. Poznavanje in varstvo takšnih počivališč je zato prav tako pomembno kot varovanje njihovega življenjskega okolja na območjih, kjer gnezdijo.

Vir: Koce, U. 2010. Qou vadis, lastovka? Čudoviti svet ptičjih selitev. Svet ptic, let. 16, št. 1

Vas zanima več o življenju ptic? Potegujte se za letno naročnino na revijo Svet ptic, ki jo bo enemu od naših bralcev podarilo Društvo za opazovanje in preučevanje ptic Slovenije!