Največja evropska ptica za svoje potovanje v južne kraje izkorišča tople zračne tokove. Slovenijo so bele štorklje sicer zapustile že v avgustu, nazaj pa se bodo iz Afrike vrnile marca.

Dolgovrate močvirske ptice najlažje opazimo na njihovih gnezdih, ki jih gradijo na strehah, stolpih, dimnikih, telefonskih drogovih, stenah, kozolcih in posebej narejenih nosilcih za gnezda. Kljub temu, da jih navadno povezujemo s Prekmurjem, jih je kar nekaj tudi v Podravju, na Dolenjskem, V Beli krajini, na Gorenjskem, Notranjskem in Ljubljanskem barju.

Foto: Hotfield, Flickr CC

Naše kraje so zapustile v avgustu in se podale na pot proti Afriki, kjer bodo preživele zimo. Največje evropske ptiče bomo lahko na krajih, kjer gnezdijo, znova pričeli opazovati v marcu. Bele štorklje se namreč vsako leto vrnejo v isti kraj ali vsaj v njegovo bližino - tako lahko najdemo tudi gnezda, ki so stara več kot 100 let.

Kako poteka selitev štorkelj?

Evropske bele štorklje prezimijo v tropskih delih Afrike južno od Sahare. Tam se zbirajo v ogromnih jatah, ki lahko štejejo tudi več tisoč ptičev. Za pot na jug v povprečju potrebujejo 26 dni, medtem ko njihova vrnitev domov traja povprečno 49 dni.

Najkrajša pot v kraje, kjer prezimijo, sicer vodi čez Sredozemsko morje, a štorklje raje uberejo pot čez Bližnji vzhod. Za prelet Sredozemlja bi namreč morale porabiti veliko več energije, saj nad morsko gladino ni toplih zračnih vrtincev, ki jih štorklje izkoriščajo za pomoč pri jadranju.

Ogromne jate štorkelj tople zračne tokove izkoriščajo tako, da se na njih v spirali dvignejo visoko v nebo – navadno pričnejo jadrati na višini 1200 do 15000 metrov, rekordna višina, ki jo je dosegla jata štorkelj pa je bila zabeležena v Zahodnem Sudanu, kjer so se štorklje dvignile na višino 3300 metrov.

S takšnim načinom letenja lahko z malo energije premagajo velike razdalje, pri tem pa jim pomaga tudi številčnost jate. Ko ena od ptic najde ugoden zračni tok, ji sledijo tudi ostale ptice v jati. Več kot jih leti skupaj, lažje najdejo ugodne zračne tokove, zato večje jate ptic potujejo hitreje kot posamezne ptice. Selitvene jate lahko zato štejejo tudi do 10.000 ptic.

  
Kranjski gasilci so februarja selili gnezdo štorkelj iz dimnika na gnezdilni drog. Foto: Zavod RS za varstvo narave

Štorklje v Sloveniji  

Štorklje so v Sloveniji opredeljene kot ranljiva vrsta, ki jo ogroža predvsem izginjanje travniških površin. Pri nas se je njihovo število v zadnjih 20 letih nekoliko povečalo, trenutno populacijo štorkelj, ki gnezdijo predvsem v severovzhodu države, ocenjujejo na 200 parov.

Njihove selitvene poti preučujejo v Slovenskem centru za obročkanje ptičev, ki deluje v okviru Prirodoslovnega muzeja Slovenije. S pomočjo obročkov so dve ptici, ki sta se izvalili na Štajerskem našli v več kot 8500 kilometrov oddaljeni Južni Afriki.

Na selitveno vedenje štorkelj v veliki meri vplivajo tudi podnebne spremembe. Zaradi milih zim se vse več naših štorkelj tako pozimi ne seli, ampak ostanejo v Sloveniji. Zadržujejo se v bližini človeških bivališč, kjer jim ljudje nastavljajo hrano.