Največji mačji eksistencialistični umetnik vseh časov Henri v novi filmski mojstrovini s svojimi oboževalci deli svoj pogled na dopustovanje njegovih človeških služabnikov.

„Dom je tam, kjer je srce.

Tako vsaj pravijo. Pa vendar stalno hodijo na izlete in svoja oblačila vlačijo naokoli v tej zadevi.

Vsakič me pustijo z nesposobnežem. Tale izgleda še posebej bister. Poslušaj, ti surovež. Upam, da zna vsaj spremljati navodila.

Ni mi všeč. Si je že nepošteno prisvojil moj kotiček za dremanje. Izraz „dreMuckanje“ obstaja z razlogom – mačke si ga zaslužimo.

Običajno me postrežejo točno ob 7:00. Danes čakam neskončno dolgo.

Kakšna krutost.

Ko se tepec končno zbudi, ne pozna naših ritualov.

Brez priboljškov? Naj živim kot barbar? Dajte no... Ali ne zna odpreti konzerve?

Samo suha hrana? Tiranija.

Pozval bi k uporu, vendar... moji tovariši niso revolucionarji.

Moji poskusi pobega so bili onemogočeni, zato sem se predal usodi, vsaj za zdaj.

Plebejec sčasoma odide, ko se vrnejo moji pravi oskrbniki.

Za „nesrečo“ v kovčku bodo gotovo krivili belega idiota. Včasih je potrebna drastična lekcija, da se zagotovi primerna in dosledna oskrba.“

Oglejte si še več Henrijevih filmskih mojstrovin:

• Henri – mačji literat

• Henrijev božič

• Henrijevi strahovi

• Henri o politiki

• Henri, tretjič.

• Mačji eksistencializem