Imate kdaj občutek, da vas vaša mačka prezira? Ne skrbite, ne gre za nič osebnega, ampak za odnos mačjih filozofov do celotnega sveta. Poglejte, kako o svojem življenju razmišlja Henri.

Henri je eden vodilnih mačjih filozofov. Svoja občutja svetobolja povzema v umetniških filmih, ki jih je navdihnil režiser Jean-Luc Godard....

“Moje ime je Henri. Sem črn maček. Živim luksuzno življenje. Moji skrbniki me imajo radi. Jaz pa se počutim prazno.

Moja filtrirana voda ima okus po umazaniji. Redko predem. Moj puran z jeterci ima enak okus kot bela riba in tuna v omaki. Vse je enako.

Sem svoboden. Sem ujet. Moja palca nista nasprotujoča. Pa vendar jaz nasprotujem vsemu. Spoznavam nove prijatelje. A jih ne obdržim za dolgo. Zdi se mi, da sem bil rojen, da trpim. In zakaj ne? Ali nismo vsi?

Opica na polici se mi posmehuje. Izgubljen sem. Povsod me zaničujejo. Sem kot nihalo, ki ne niha. Če maham z repom, je to le refleks. Nič več. Misli me preganjajo. Jaz sem Henri.”

Henri je po velikem uspehu filmskega prvenca razmišljanje o svoji eksistenci še poglobil:

“No... Še vedno sem tu. Zrasel mi je gost kožuh za mrzlo zimo, ki ga nosim kot kraljevo ogrinjalo. Potrebuje nekaj delikatnega urejanja.

Svobodno lahko odidem. A ostajam. 15 prespanih ur na dan ne vpliva name. Vedno se zbudim v isto dolgočasje. Ovekovečen na steni. Pozabljen na tleh.

Ko moji skrbniki stopijo sem, postanejo razdraženi. Jaz ne občutim ničesar. Naokoli puščajo slastne prigrizke, izven mojega dosega. Brezmilostno se mi posmehujejo. Samo jaz občutim to mučenje.

Beli idiot se preteguje na svojem stolu in prosi za cheesburgerje. Obkrožen sem s kreteni.

'Pazi, mačka.' Saj nikoli ne pazijo.

Sem se pa nekaj stvari naučil. Stepena smetana v kopalnici ni stepena smetana. Pred samim sabo ne moremo pobegniti. In včasih so mačja vratca... ...zaprta.”

Nekatere mačke svoje svetobolje izražajo bolj neposredno – več o tem v članku “Je že ponedeljek”!