Dnevnik žalostnega mačka
Besede tega muca so besede mačk po vsem svetu, ki iz dneva v dan ugotavljajo, da postrežba njihovih človeških služabnikov ni več to, kar je nekoč bila...
„Dragi dnevnik,
oblasti so umaknile črne hlače s kavča. Zdaj več nimam kje spati. Iz protesta sem trikrat bruhal, vendar ne kaže da se bo kaj spremenilo. Moje edino upanje za počitek je računalniška tipkovnica, ki je v bližini, vendar ga žal trenutno nihče ne uporablja. Počakal bom.
Dragi dnevnik,
moja posodica s hrano je zdaj le še pol polna. Očitno je, da bom kmalu umrl od lakote. Večkrat sem poskusil pritegniti pozornost na moje težave, vendar je oblast očitno neumna, gluha ali pa preprosto kruta. To je morda moj zadnji zapis.
Dragi dnevni,
opazil sem, da imajo oblasti dve roki, vendar so sprejeli sadistično odločitev, da me bodo božali le z eno od njih. Prejeti le pol ljubezni je resnično nizkotno in tako se tudi počutim – moj duh se lomi.
Dragi dnevnik,
odločil sem se, da bom oblasti prosil, da popraskajo moj trebušček. Mislim, da mi bo to omililo težave. Rad bi prejel točno dva potega z roko, ob tretjem jih bom zgrizel kot hudiča, kot to zahteva protokol. Zaželi mi srečo!
Dragi dnevnik,
posoda z vodo me še naprej vznemirja. Oblasti me dražijo s to kruto tekočino, ki nima ne vonja ne vizualnih oznak. Praznujem žalostno obletnico – 900. dan, ko je bil moj smrček nenamerno zmočen.
Dragi dnevnik,
včeraj sem predal enostavno prošnjo glede vrat, ki vodijo na vrt, vendar mi oblasti iz čistega kljubovanja niso želele pridržati vrat odprtih dovolj časa, da bi se odločil ali naj grem ven ali not. Ali ven. Ali not.
Dragi dnevnik,
oblasti so me kaznovale, ker sem se podelal v dnevni sobi. Ker le skušam enakomerno porazdeliti iztrebke po hiši, sem prepričan, da so norci brez kančka razuma.
Dragi dnevnik,
danes se je znova vrnila veverica. Posmehuje se mi. Poskušal bom odvrniti misli od teh muk s tem, da se bom čedil. Štiri ure.
Dragi dnevnik,
že tri dni zasledujem žuželko na steni. Vsi moji poskusi, da bi jo ujel, so bili zaman. Danes sem ob ponovnem pregledu ugotovil, da gre za risalni žebljiček. Tukaj odpove vsa logika.
Dragi dnevnik,
ura je tri zjutraj. Oblasti so zaprle vrata v spalnico. Predvidevam lahko le, da so pozabili name in me prepustili usodi. Kot zadnje sredstvo upora bom vso noč stražil in pel pesmi mojega ljudstva v upanju, da me bo nekdo rešil.
Dragi dnevnik,
ko oblasti kakajo, skušam iz solidarnosti tudi jaz kakati z njimi v stranišču, ki mu rečejo „kopalna kad“. Za to še nikoli nisem prejel hvaležnosti.
Dragi dnevnik,
vsi moji poskusi, da bi uničil grozno rastlino, so bili zaman. Kot bi šlo za zlobno čarovnijo se je na njenem mestu pojavila nova. Začeti bom moral znova. Kot Sizif sem tudi jaz obsojen na pekel.“