Čeprav se nam pogosto zdi, da so psi preproste žverce, pa se tudi v njih skriva umetniška duša. Njene globine razkrivajo pasji poeti, ki so svojo globoko osebnoizpovedno poezijo izdali v zbirki „Tole bi lahko žvečil.“

„Psi nikoli niso skrivali čustev. A kljub temu, da brez težav pokažejo svoja čustva, ljudje so sedaj nikoli nismo resnično razumeli, kaj se plete v njihovih glavah,“ pravi avtor knjige.

Knjiga skozi pasje pesmi z globokoumnimi naslovi, kot so „Poimenovanje“, „Tole bi lahko žvečil“, „Spuščen“ in „Pomočnik“ z močjo poezije razkriva globino pasje duše.

„Poimenovanje

Daj mi odločno ime,
daj mi močno ime,
daj mi plemenito ime,
daj mi znamenito ime.
Daj mi ime,
ki ga bom lahko vsa leta nosil
z vzravnanim hrbtom in vzdignjeno glavo.
In nato rečeš svoji triletni hčerki:
'Zakaj ne bi ti poimenovala kužka?'
In jaz sem tako v riti, da bi lahko jokal.“

„Tole bi lahko žvečil

Pisk? Pisk? Pisk? Pisk?
Zakaj takrat, ko ugriznem,
ta igrača ne zapiska?
Mogoče zato – kot si pravkar zavpil -
ker v resnici žvečim tvoj najljubši čevelj.
Ali pa mogoče zato,
ker ga moram spraviti še več  v gobček.

Prisluhnite še več pasjim pesmim:

Seveda pa v umetnosti psi kot ponavadi zgolj sledijo zgledom mačk, ki so svojo pesniško zbirko že izdale. Njihove mojstrovine lahko preberete v članku „Trendi Žverce: Mačja poezija“!