Kljub temu, da so tasmanskega tigra v začetku prejšnjega stoletja iztrebili prav z lovom, ker naj bi napadal ovce, je nova raziskava pokazala, da so bili očitno na izumrtje obsojeni po krivem – zaradi njihovih šibkih čeljusti so bile ovce zanje prevelik zalogaj.

Nekoč so bili tasmanski tigri glavni plenilci od Avstralije pa sve do Nove Gvineje, vendar so v času, ko so to območje pričeli poseljevati Evropejci, živeli le še na Tasmaniji. Tudi tam so leta 1936 izumrli, saj so s prihodom evropskih priseljencev izgubljali naravno okolje in plen.

Zadnjega znanega v naravi živečega tasmanskega tigra je leta 1930 ustrelil Wilfred Batty po tem, ko ga je našel v svojem kokošnjaku.

Pri njihovem izumrtju je nezanemarljiva tudi vloga lova. Lovci so za odstrel tasmanskih tigrov, ki so bili obtoženi tudi pobojev ovac, prejeli denarno nagrado, zaščitili pa so jih šele dva meseca, preden je v ujetništvu poginili zadnji znani predstavnik te vrste.

O vedenju tasmanskih tigrov ne vemo veliko, saj o njihovem življenju v naravnem okolju obstaja le nekaj nezanesljivih virov. Tako še danes znanstveniki niso popolnoma prepričani s čim in na kakšen način se je tasmanski tiger prehranjeval.

Oglejte si video posnetek zadnjega tasmanskega tigra:

Sodobna tehnologija odkriva skrivnosti izumrle vrste  

Raziskovalci Univerze v Novem Južnem Walesu so zato do tega podatka poskušali priti s pomočjo sodobne tehnologije, s katero so simulirali različne načine grizenja, trganja in vlečenja s čeljustmi tasmanskih tigrov. Tako so ocenili obremenitve njihove lobanje in rezultate primerjali z dvema še živečima sorodnima vrstama, tasmanskim vragom in kuno vrečarico.

Raziskovalka Marie Attard z lobanjo tasmanskega tigra.Tako so lahko ocenili velikost plena že izumrle živali. Prepričani so, da so tasmanski tigri skupaj z ostalimi mesojedimi vrečarji tekmovali za plen, ki so ga predstavljali manjši sesalci, kot so valabiji in oposumi.

“Naša raziskava je pokazala, da je bil zaradi šibkih čeljusti tasmanski tiger omejen na ulov manjšega, bolj spretnega plena,” je pojasnila avtorica študije Marie Attard. “Pri tako velikem plenilcu je to nenavadno, saj so bili ti mesojedci v povprečju težki 30 kilogramov, vendar gre pri trditvah, da so te živali pobijale tudi ovce, očitno za močno pretiravanje.”

Attardova dodaja, da je ravno to, da ni mogel loviti večjega plena, pripomoglo k njegovemu izumrtju. Visoko specializirani plenilci so namreč izredno ranljive vrste, saj jih lahko že majhna sprememba ekosistema, kot so bile tiste ob spreminjanju pokrajine po prihodu evropskih priseljencev, požene v izumrtje.