Risin dnevnik
Pred natanko mesecem dni je risa iz ljubljanskega živalskega vrta zapustila svojo ogrado, od takrat jo oskrbniki skušajo uloviti, a je njihov trud zaman, iskanje pobegle velike mačje pa kot iskanje šivanke v senu. Kljub vloženim naporom risinja v „igri skrivalnic“ vodi z 30 : 0,5.
Ves mesec dežurne ekipe ZOO Ljubljana, lovski kinolog Dejan Poljanšek s slednimi psi ter strokovnjaki za rise v naravi skoraj vsakodnevno prečesavajo Krajinski park Tivoli, Rožnik in Šišenski hrib. Riso so sprva izdajale sledi v snegu, sedaj pa lahko njen teritorij locirajo le s pomočjo očividcev in lastnih opažanj. Tako so ugotovili, da se giba pretežno po grebenih in vrhovih krajinskega parka, zadnje dni pa tudi v neposredni bližini svoje ograde v ZOO Ljubljana.
Ker o njej že dolgo ni bilo slišati nič, so za javnost spisali dnevnik risinih in njihovih aktivnosti, ki ne pripoveduje le zgodbe o iskanju rise, pač pa predvsem nazorno kaže, kako spretne živali so te velike mačke.
Nedelja, 2. februar 2014
Padajoče drevje in vejevje v noči iz sobote na nedeljo med drugim pomendra tudi del ograje risje ograde v Živalskem vrtu Ljubljana. Zaradi prevelike nevarnosti padajočega drevja vrzeli ni mogoče sanirati. Do ponedeljka zvečer risa ograde ne zapustita.
Torek, 4. februar 2014
V noči na torek samec in samica zapustita svojo ogrado. Kljub obilici hrane, ki so jima jo nastavili oskrbniki, da bi ju zadržali notri, v sosednji ogradi najdemo uplenjenega gamsa. Ugrizne rane in številne sledi tac nedvomno kažejo, da gre za risa, ne pa, za katerega od para. Ker se ris navadno nekaj dni vrača k večjemu plenu in se hrani z njegovim mesom, v bližino gamsa postavimo več živolovk, v katere ju skušami uloviti.
Skoraj takoj po objavi te novice, prejmemo obvestilo s številke 113, da naj bi občani videli risa približno 3 km zračne razdalje severozahodno od ZOO-ja. Na kraju dogodka je osebje s sodelavci Oddelka za biologijo BF s popolno opremo v 15 minutah. Po sledeh v snegu se nedvomno izkaže, da je občan domačo mačko zamenjal z risom.
Sreda, 5. februar 2014
Vrstijo se lažni alarmi občanov o risih. Odzovemo se na prav vse klice. Dva sprehajalca sta večjo in verjetno dolgodlako mačko zamenjala z risom, vendar majhne sveže sledi v snegu nedvomno kažejo, da gre za domačo mačko. Pozno zvečer skoraj sočasno prejmemo obvestilo o risu pred Biotehniško fakulteto ter na Čadovem travniku. Obe prijavi preverimo, vendar se izkaže, da je v prvem primeru nekdo slišal drugega, kako kliče (morda je šlo za šalo), “glej ris, ris”, v drugem primeru pa je šlo za dan stare in zato v odjugi povečane zajčje in pasje sledi.
Člani društev za zaščito živali pravijo, da je tudi pri odlovu domačih mačk tako, da se samci prej ujamejo kot samice. Foto: ZOO LjubljanaČetrtek, 6. februar 2014
Ob četrti uri zjutraj dobimo SMS sporočilo, da se je nekaj ujelo v živolovko. V pasti je tičal zelo vznemirjen ris. Ujel se je samec (po twitterski strani @RisIzpodRoznika ali glavni maček v mestu), na novo imenovan Rožnik. Zaradi pomanjkanja prostora, saj je bilo več živali zasilno premeščeno iz podrtih ograd, ga začasno namestimo v prazno bivališče pri leopardih, kjer je na ogled obiskovalcem. Dan večinoma preživi skrit v vejah borovca. Nad sosedoma ni preveč navdušen in kadar pride do »mejaških« srečanj ob mreži, Rožnik navadno renči in zapiha ter tako doseže, da se leopard umakne.
Nedelja, 9. februar 2014
Teren krajinskega parka še vedno smrtno nevaren za sprehajalce, čeprav tanka plast snega še omogoča sledenje. Drevja zdaj ne podira žled, pač pa pada zaradi odjuge in razmočene podlage. Redni sprehajalec Rožnika, na poti sreča risinjo, jo uspešno fotografira in posname z razdalje 70 metrov približno ob 14.00 uri, v smeri proti Mostecu. To je prvi, res zelo uporaben podatek o risinji! Žal pri sebi nima mobilnega telefona in tako ne more počakati pri njej. Na poti domov se oglasi kar v ZOO Lj in na zemljevidu točno pokaže kraj srečanja.
Zaposleni iz ZOO Ljubljana se nemudoma odpravimo na kraj najdbe, vendar risinje tam ni več, v okolici pa tudi ne najdemo morebitnega plena. Razmočene sledi, pomešane s človeškimi in pasjimi stopinjami, so v deževni nedelji neuporabne za sledenje z izurjenimi psi, dodatno vse zabriše še ledena »kaša«, ki pada z drevja. Upamo na novo pošiljko snega! Ne vemo še zagotovo, v kakšni kondiciji je samica, se znajde ali ne, lovi ali ne, se bo preselila ali ostala. Glede na značilnost samic, pričakujemo, da bo na Rožniku ostala, saj okolje po sestavi in velikosti povsem ustrezen za zadovoljevanje njenih potreb.
Ponedeljek, 10. februar 2014
V zgornjem delu vrta v snegu najdemo sveže sledi risinje nad ogrado alpskih kozorogov. Na plen (gamsa) pa se ni vrnila. V naravi se par risov sreča le ob parjenju. Tudi naša dva risa sta očitno šla vsak po svoje, čeprav se je neposredno bližal čas parjenja in sta dve leti živela skupaj. Slabo vreme ves teden ni dopuščalo sledenja. Najdba večjega plena bi lahko omogočila ponovno nastavitev pasti. Ali pa tudi ne, saj bi se izven ZOO Ljubljana vanje najverjetneje lovili psi, lisice in mačke. Čeprav vemo, da v živolovko ob nastavljenem plenu verjetno ne bo šla, ker bistveno raje lovi sama, za vsak primer vseeno eno nastavimo ob ogradi risov. Vsak dan ulovimo kakšno mačko in jo takoj izpustimo. Čakamo, da se risinja pojavi, da lahko ocenimo tudi njeno kondicijo. Učimo se, kako prostost vpliva na spremembo njenih navad in vedenja.
Prva fotografija pobegle rise.
Četrtek, 13. februar 2014
Med tednom prejmemo vesti, da naj bi se risinja nahajala v smeri Gorenjske pri počivališču Povodje in v smeri Dolenjske na območju Škofljice.
Nedelja, 16. februar 2014
V nedeljo zvečer je občan, ki se je sprehajal po brezpotjih Šišenskega hriba s psičko Tubo, opazil risinjo. Sledil je grebenu, saj podrta drevesa niso omogočala hoje po Jesenkovi in okoliških sprehajalnih poteh. Ko sta prečkala globel pod grebenom je psička zaostala. V mraku je opazil, da se iz oči v oči psička gleda z risinjo na razdalji nekaj metrov. Poklical nas je šele od doma, saj se je sprehajal brez mobitela. Bil pa je tako prijazen, da je prišel nazaj in pokazal točno lokacijo srečanja. Povedal je, da risinja ni bila plašna. Smola je bila le ta, da sled ni bila več najbolj sveža, ko smo se vsi zbrali.
Ker je dan suh, se kljub temi odločimo, da prvič poskusimo risinji slediti s pomočjo izkušenih lovskih psov. Nemška lovska terierka Ajda, izkušena v sledenju divjadi, je bila opremljena z GPS ovratnico, ob pomoči katere je lastnik vedel, kje se nahaja. Preiskala je teren in okolico, kjer je bila risinja nazadnje videna. Proti vrhu je kazala znake, da je našla sledi, vendar se je sled izgubila in žal risinje ni izsledila. Po tri urnem prečesavanju terena, težko prehodnega zaradi podrtih dreves in nevarnega, zaradi padajočih vej, iskanje opustimo. Ajdo ogroža tudi cesta! Dejan je stalno v skrbeh, da je ne povozi avto.
Možno bi bilo, da je risinja tudi v krošnji kakšne smreke, kamor pa pasji voh ne seže. Šment! Neverjeten splet okoliščin, ki si jih ne moreš zamisliti niti v domišljiji – da ti lahko sredi Ljubljane požled podre 7 ograd, da ti pobegne ris v 350 ha gozda, ki je skoraj v celoti neprehoden zaradi podrtega drevja in čez noč ponudi milijon skrivališč. Za nameček še žival postane dejavna šele z mrakom in podnevi večinoma spi!
Pri oddajniku na Šišenskem hribu se razgledamo in poskušamo opazovati z »risinimi« očmi. Meja med idiličnim mešanim gozdom, polnim skrivališč in divjadi ter mestnim središčem povsod naokrog, je ostra. Loči ju prometna cesta, ter hrupna, razsvetljena urbana okolica, polna vrveža. To nam vliva upanje, da se bo v krajinskem parku zadržala.
Ponedeljek, 17. februar 2014
V ponedeljek se poleg počitnikarjev razveselimo snega tudi zaposleni v Živalskem vrtu Ljubljana, saj vemo, da bomo po sledeh lažje izsledili risinjo. Razdelimo se v štiri skupine. Vsaka prečeše teren posamezne vzpetine krajinskega parka, ki so Cankarjev in Tivolski vrh ter Šišenski in Debeli hrib. Pred 10 dnevi so risinjo najprej opazili v pobočju Debelega hriba, zadnjo nedeljo pa v globeli nedaleč od vrha Šišenskega hriba. Ta dan na Rožniku ni prav nikakršnih sledi. Ne mačjih, ne pasjih, ne mišjih, prav tako ni sledi poljskih zajcev in srn. Tudi risinja se ne prikaže. Ko je pričelo snežiti, so se živali zatekle v svoja bivališča, dejavne so postale šele naslednji dan.
Torek, 18. februar 2014
Ta dan sneg ''pripoveduje'' popolnoma drugačno zgodbo. Ponovno prečešemo Rožnik in največ sledi risinje zasledimo prav okoli oddajnika Šišenskega hriba, ki si ga je očitno izbrala za svoje osrednje območje in prav tu je bila nazadnje tudi videna. Zelo verjetno je prejšnjo noč oz. dan prebila na smrekah tik ob oddajniku. Torkovo sledenje risinje traja kar 7 ur.
Nemška lovska terierka Ajda večkrat preteče vse območje. Zaradi množice vonjav, ki jih puščajo tako podivjane domače mačke, kot psi sprehajalcev in divjad na Rožniku, natančno ne ve komu naj sledi. Za uspešno iskanje potrebuje svežo sled in točno lokacijo. Lovski kinolog njenemu gibanju sledi preko satelita.
Okoli 18.00 ure zazna, da je Ajda obstala. Izkaže se, da jo je sprehajalec zadržal in spravil v svoj avto, ker je nadlegovala njegovega dobermana. Takrat ugotovimo, da za razdaljo, za katero psička in risinja potrebujeta nekaj trenutkov, mi potrebujemo več kot pol ure, kar pa je za psa, ki mu risinja uide na drevo, veliko ali preveč, saj izgubi vonjalno sled in išče naprej.
Dejan Poljanšek sodeluje z biologi na projektih preučevanja velikih zveri in je pomagal odloviti že več živali, ki so jih nato opremili z GPS ovratnicami. Foto: ZOO Ljubljana
Sreda, 19. februar 2014
Psička Ajda ponovno izsledi risinjo. Lovski kinolog ji zaradi težko prehodnega terena le počasi sledil, ko na GPS zazna, da se psička nahaja ob cesti. Ponovno jo je dobronamerni sprehajalec zadržal, jo naložil v avto in odpeljal na bližnjo veterinarsko kliniko misleč, da se je izgubila. Ponovno je to neuspešen konec iskalne akcije. Ugotovimo, da spuščanje psa na Rožniku ne bo uspešno. Psi v mestu morajo pač biti na vrvici.
Petek, 21. februar 2014
Od popoldneva ponovno iščemo risinjo na območju od Mosteca do Šišenskega vrha in jo že v temi izsledimo pod podrtimi drevesi. V parih skokih se risinja požene in izgine v noč. Dobro, zdaj vemo, kje približno je. Bolje 50 kot 350 ha. Očitno se ves čas zadržuje blizu grebenov in vrhov na relaciji Šišenski hrib, Drenikov in Cankarjev vrh ter okrog Mosteca. Zdaj smo že prepričani, da sama lovi. Glede na to, da v času počitnic in lepih dni, ko je sonce v Rožnik vsak dan zvabilo več in več obiskovalcev, ni bilo najdene uplenjene večje divjadi, kamor bi se vračala, lovi verjetno manjši plen. To je za nas težje. Glede na hitrost na begu in ob zasledovanju psov, je v odlični kondiciji.
Iskalna akcija postaja iz dneva v dan težja, saj se risinja uči. Ne pojavlja se več med 16.00 in 18.00 uro, pač pa šele v mraku. Pri tem se izogiba glavnim sprehajalnim potem. Vidijo jo le še tisti, ki v mraku hodijo po stezicah ali brezpotjih. Nič, prečesavanje na slepo ni uspešna taktika. Čakamo, da jo ponovno kdo opazi. Potem se bomo lotili individualnega sprehajanja z anestezijsko puško, saj pred posamezniki ne beži in jih spusti na »strelno« razdaljo.
Petek, 28. februar 2014
Slabo vreme je oviralo sledenje risinje, ki je nismo videli ves teden.
Sobota, 1. marec 2014
V mraku končno prejmemo odlično informacijo zakoncev Čad, da risinja spi pod leseno klopjo na ravnem travniku Cankarjeva vrha. Poklicala sta takoj in nekaj časa čakala ter sledila smeri gibanja. Odlično! Po petih klicih, kjer so vsi klicatelji bili na sprehodu brez telefona, prvič dobimo res veliko upanje. Prvi na terenu je naš veterinar, ki jo izsledi in ji sledil okoli 20 minut po težko prehodnem terenu. Risinja se počasi premika pred njim in vzdržuje razdaljo 10 do 20 metrov.
S puško za omamljanje je ni mogel takoj zadeti, saj so mu napoti podrta drevesna debla in veje, za katerimi hitro izgubi sled in zaostane. Risinjo je potrebno zadeti na pravilno mesto in ne kamor koli in sicer z razdalje 10, največ 20 metrov, kar pa v mraku med gostim vejevjem ni enostavno. Končno jo le zadane v bližini risje ograde. Risinja odskoči in izgine v temo.
Čez 40 minut jo ponovno izsledimo sedečo na travniku na Cankarjevem vrhu. Nato risinja vstane in izgine v pobočju nad gostilno Čad, kjer je gosto podrto drevje. Izkaže se, da strel očitno ni bil uspešen, saj ni zaspala. Pri uspavalni puški naboj izstreli tlak, ki ga ustvari potisni plin. Strelec mora natančno predvideti razdaljo in dobro zadeti, saj se sicer uspavalna puščica odbije od dela telesa in se prehitro izloči ter ne dozira dovolj uspavala.
Ljudje nas sprašujejo, zakaj ne damo več uspavala ali močnejšega, da bi takoj zaspala. V času delovanja uspavala živali slabše deluje termoregulacija. Če je ne najdeš, se lahko v nočnem hladu podhladi ali zaradi drugih komplikacij pogine. Tega seveda ne želimo tvegati, saj ni nevarna ljudem. To noč se prepričamo, da je risinja ob stiku s človekom mirna in v izvrstni kondiciji, kar nas zelo veseli. Ne ostane nam drugega, kot da poskusimo risinjo naslednji dan ponovno poiskati.
Nedelja, 2. marec 2014
Že popoldne izsledimo risinjo v globeli, polni podrtih dreves nad Gozdarsko fakulteto. Gre za od požledi enega najbolj prizadetih delov Rožnika! Uspemo jo dobro zadeti z injekcijo z uspavalom. Risinja ponovno odskoči in v parih skokih izgine. Devet ljudi prečeše strm in zaradi podrtih dreves zelo težko prehoden teren, a je ne najde.
Po dveh urah prejmemo klic občana, ki jo je fotografiral blizu sprehajalne poti na poti med Cankarjevim in Drenikovim vrhom, ko je počivala za drevesom. Tudi če je zaspala, vemo, da bo zdaj, po dveh urah, budna. V petih minutah pridemo na kraj, a se nam ponovno izmakne in zaman jo iščemo pozno v noč.
Ko se vračamo, jo izdajajo svetleče oči. Leži tik ob poti pod kupom očiščene hlodovine. A ko se ji skušamo približati, izgine v noč. V temi je risinjo še mogoče izslediti. Ker je dejavna in budna (ima odprte oči), jo lahko najdemo tako, da osvetlimo njene odbojne oči. A ko jih zapre ali se obrne proč od nas in naših svetilk, zlahka izgine v goščavi in jo je nemogoče zasledovati. Žal, žal, žal. Verjetno smo jo preplašili in bo spremenila lokacijo. Počakati bo treba, da jo zopet kdo najde. Ali pa najde vsaj njen plen, recimo srno.
Ponedeljek, 3. marec 2014
Izslediti jo skušamo tudi v ponedeljek, a žal neuspešno. Gozdni delavci so pričeli z odstranjevanjem podrtih dreves na Drenikovem griču, zato obstaja verjetnost, da je spremenila svoje območje. Smo neuspešni. Aktivno iskanje bomo opustili, dokler je ponovno kdo ne opazi.
V nedeljo je Luka Valas riso tudi posnel:
Sreda, 5. marec 2014
Med pisanjem sporočila za javnost nas pokliče kolega Matej Rupel z Gozdarskega inštituta Slovenije. Na raziskovalnih ploskvah tik za inštitutom je našel približno 10 dni staro povsem obžrto truplo lanskoletnega mladiča srnjadi. Na pepelnično sredo se »posipamo s pepelom«. Dejstvo je, da se je nekaj dni hodila hranit z uplenjeno srno povsem na robu gozda. Najbrž je to in pa dejstvo, da ris svoj plen zakopava, botrovalo dejstvu, da smo plen spregledali. Sicer bi lahko spet nastavili živolovko, tako kot smo jo samcu, pri uplenjenem gamsu.
Zdaj vemo o naši risinji še nekaj več. Postala je čisto prava divjinska risinja, le ljudi se še hvala bogu boji manj, kot risi v divjini. Čakamo na naslednji klic ali najdbo plena. Zdaj imamo že mnogo več izkušenj in upamo, da kmalu zaključimo lov. Napišemo še sporočilo za javnost z navodili, kako nam lahko občani najbolj pomagajo. Njihova pomoč je ta hip neprecenljiva, saj se jih na desetine vsakodnevno sprehaja po vsem območju in je veliko bolj verjetno, da nanjo naletijo, kot naša skromna, utrujena ekipa, ki dežura že ves mesec. Danes torej je 30 : 0,5 za risinjo!
Iskanje rise se nadaljuje
Risi, ki je dokazala, da zna sama preživeti in se prehranjevati s ptiči, glodavci in tudi srnjadjo na Rožniku, bodo sledili, dokler je ne najdejo in pripeljejo na varno. Skupaj s strokovnjaki iz Oddelka za biologijo Biotehniške fakultete pripravljajo in izvajajo strategije, da risinjo čim prej ulovijo in pripeljemj na varno: "Vsak dan je na Rožniku več sprehajalcev in tudi psov, pred katerimi se umika. V zadnjem tednu so gozdni delavci pričeli tudi z odstranjevanjem podrtega drevja iz sprehajalnih poti, kar tudi narekuje njene premike. Veliko nevarnost ji predstavlja tudi promet na Večni poti, a kot kaže, se raje zadržuje na slemenih. V lovu za srnjadjo bi lahko neprevidno prečkala cestišče in prešla na drugo stran."
Ob tem obiskovalce Rožnika opozarjajo tudi, da naj sledne pse, ki prosto spuščeni iščejo riso na območju krajinskega parka ali okolice (Koseze) pustijo orpravljati svoje delo. Lovski psi so namreč naučeni, da se vrnejo k lastniku na lokacijo, kjer jih je spustil.
Navodila za morebitne najditelje rise:
- V primeru, da kdo opazi risinjo, vljudno prosimo če:
- Nemudoma pokliče 112 ali 113, ki ima vse naše dežurne številke in sporoči čim bolj točno lokacijo.
- Če se le da, počaka pri risinji do našega prihoda in spremlja njeno gibanje oz. se ji ne približa tako, da jo splaši. Risinja je povsem nenevarna človeku, lahko pa bi se edino zapletla v konflikt s psom, če ni na vrvici.
- 112 ali 113 pokliče tudi, če najde sveže in obsežnejše skubišče perja ali dlake. Svež plen je verjetno zakopan oz. prekrit z listjem v okolici, zato ga je težje najti kot dlako. Najdba plena bi omogočila nastavitev živolovke, v katero bi se ujela.
