Mala žužkojeda ptica pevka se seli ponoči, podnevi pa se zadržuje na travniških in drugih odprtih površinah, kjer lovi žuželke, ki predstavljajo pretežni del njene prehrane.

Foto: Mark Kilner, Flickr CCRepaljščica (Saxicola rubetra) se na jesensko selitev odpravi že pozno poleti. Čaka jo namreč dolga pot do subsaharske Afrike, kjer preživi obdobje, ko v naših krajih pustoši zima in zanjo ni ustrezne hrane.

Preden se poda na dolgo pot, se po vsem telesu goli, kar pomeni, da zamenja perje. Letalna peresa ji nato služijo vse do končane gnezditve v prihodnjem letu, ostalo perje pa zamenja še enkrat pred spomladanskim odhodom s prezimovališča. Tedaj se zlasti samci odenejo v živahne barve. Med naporno gnezditvijo barve zaradi obrabe peres počasi obledijo in ob koncu poletja samcev skorajda ni mogoče ločiti od samic.

Jesenska selitev poteka počasneje kakor spomladanska. Spomladi se predvsem samcem mudi na gnezdišča, da zasedejo najboljša območja, preden jih zasedejo njihovi tekmeci. A prezgodnja vrnitev ni prav nič boljša kot prepozna, saj zgodaj spomladi za repaljščice na naših travnikih še ni dovolj žuželk.

Prvi samci se k nam vrnejo proti koncu aprila, večina pa v prvi polovici maja. Samice jim sledijo v zamiku več kot teden dni.

Repaljščicam se po prihodu s spomladanske selitve mudi tudi h gnezditvi. Prihod je razmeroma kasen, obdobje, ko je na voljo obilo kvalitetne hrane za njihove mladiče, pa kratko. Njihovo gnezditveno obdobje je dodobra usklajeno z obdobjem največje ponudbe hrane.

Foto: Sergey Yeliseev, Flickr CC

Danes še ne znamo napovedati, kako bodo podnebne spremembe, ki povzročajo časovne spremembe v razvoju žuželčjih populacij, vplivale na to ptico. Podatki o spomladanskem prihodu repaljščic na gnezdišča kažejo, da se časovno med leti le-ta skorajda ne spreminja, kar najbrž pomeni, da je njena sposobnost prilagajanja na spremembe v razvoju populacij njenega plena majhna.

Selitev je za repaljščico nujna, a nevarna pustolovščina. Brez selitve ne bi preživela, a na svoji poti se srečuje s številnimi ovirami, ki jim mnogi osebki niso kos. Vremenske ujme in plenilci, kot je sredozemski sokol, veliko prispevajo k smrtnosti na selitvi. A to so naravni dejavniki, s katerimi se repaljščica na selitvi sooča že tisočletja.

Foto: Tomaz Mihelič

Številčnost populacij repaljščic v Evropi pa v zadnjih dveh do treh desetletjih naglo upada in glavni razlog za to so spremembe v načinu gospodarjenja s travišči na območjih njene gnezditve. Ali k upadu prispevajo tudi morebitne neugodne razmere na selitveni poti in prezimovališčih, pa za zdaj ostaja nerešeno vprašanje.

Repaljščice se le redko ujamejo v mreže obročkovalcev ptic, zato ne poznamo njihovih selitvenih poti in območij prezimovanja. V zadnjem času pa z razvojem naprav za telemetrijsko spremljanje vzhaja upanje, da bomo tudi repaljščico kmalu lahko spoznavali na njeni poti v Afriko in nazaj.

Še več informacij o pticah selivkah lahko dobite ob Evropskem dnevu opazovanja ptic!