Psička Lulu-Lynn je gluha od rojstva, vendar svojo lastnico kljub temu „posluša“. Naučili sta se uporabljati znakovne ukaze, zato večina ljudi sploh ne opazi, da psička ne sliši.

Živahna mešanka z Jack Russel terierjem je najverjetneje gluha zaradi genetske napake, ki je pogosta pri psih z malo količino pigmenta v ušesu. Njena lastnica Sara Šober se je vanjo zaljubila po tem, ko je v e-poštni nabiralnik dobila sporočilo, da mala, navihana in razigrana psička išče nov dom.

Lulu je Saro osvojila s svojo prikupnostjo, a je kljub temu pred končno odločitvijo Sara dobro razmislila, ali bo res lahko poskrbela za psa s posebnimi potrebami. Foto: Sara Šober

„Dolgo časa sem si želela pasjega prijatelja, pa nikoli ni bilo tistega pravega trenutka ali pa psa. Potem pa je prišel ta 'usodni' mail in v meni poleg te želje vzbudil tudi zanimanje, kako z gluhim psom ravnati,“ se svojega odločanja spominja Sara, ki je pred posvojitvijo preučila kup literature o vzgoji gluhih psov.

Po tehtnem premisleku, kaj vse se bi s posvojitvijo Lulu spremenilo in kaj vse bi to potegnilo za sabo, je pri Sari prevladala psičkina prikupna drža in iskrice v očeh, a so jo kljub temu pestile skrbi: „Ali bom zmogla? Se bo prilagodila? Se sploh da (na)učiti? Tisoč vprašanj, ki mi je nemalokrat kratilo spanec. Pa je šlo… Najprej sva se morali navaditi ena na drugo in ona na novo okolje. Potem pa so se stvari odvijale čisto spontano in včasih prav nezavedno!“

Lulu-Lyn se je odlično izkazala tudi v pasji šoli! Foto: Sara ŠoberTudi gluh pes lahko "posluša"  

Z Lulu-Lynn sta obiskovali tudi tečaj za zavetiške pse pri KD Krim, kjer se je pokazalo, da se tudi z gluhim psom da delati čisto normalno, le na nekoliko drugačen način: „V primerjavi z drugimi psi v tisti skupini je izstopala samo po tem, da je bila med bolj ubogljivimi in vodljivimi.“

Pri komunikaciji z Lulu-Lynn Sara namesto verbalnih uporablja znakovne ukaze: „Najprej je treba doseči, da pes vzpostavlja očesni kontakt in da razume kaj določen znak pomeni, potem je pa to tako kot pri normalno slišečih psih.“ Sicer pa se od ostalih psov le malo razlikuje, edina njena posebnost je lajanje na sence in snope svetlobe, poleg tega pa se tudi ustraši nenadnih gibov.

Največja težava, ki jo imajo lastniki gluhih psov, je ta, da psa ne morejo poklicati, pravi Sara: „Se mi je že zgodilo, da je stekla za srnami in mi ni preostalo drugega, kot da gledam za njo in čakam, da pride nazaj.“

Gluhi psi potrebujejo več nadzora

Lulu-Lynn mora biti zato takrat, ko je spuščena, vedno pod nadzorom, saj se lahko zgodi tudi, da s tal pobere kaj, česar ne bi smela pojesti – če lastniki slišečih psov v tem primeru zavpijemo oster „ne“ in tako pokažemo, da tega ne smejo početi, mora Sara za to priti do Lulu in ji pokazati, da tega ne sme.

Kljub temu, da je Lulu-Lyn ne more slišati, se Sara z njo veliko pogovarja. Veliko ljudi zato sploh ne opazi, da je psička gluha! Foto: Sara Šober

Sara se kljub temu, da je psička gluha, z njo tudi veliko pogovarja, vsak znak za ukaz pa spremlja tudi verbalno izražen ukaz, zato ljudje pogosto sploh ne opazijo, da je psička gluha: „Če povem, pa je odziv največkrat podoben temu: oooooo bogica, ja res škoda… Pa ne vem zakaj, ker nama čisto nič ne manjka in čisto normalno funkcionirava in večkrat se je že pokazalo, da je bolj poslušna, kot pa marsikateri slišeči pes.“

Sara in Lulu-Lynn dokazujeta, da je tudi življenje z gluho živaljo lahko povsem prijetno, če se lastnik na posebnost svoje živali dobro pripravi: „Predvsem je fino, če se zavedajo tega, da je potrebno veliko potrpežljivosti in lovljenja primernih trenutkov. Drugače pa je to živo bitje, ki potrebuje ljubezen, toplino in nežno roko – tako kot vsi domači ljubljenčki.“