Po psa v zavetišče: Odrasli psi
Bodoči posvojitelji se velikokrat znajdejo pred dilemo ali posvojiti mladiča, odraslega, ali starejšega psa. Kinologinja Katja Rant za lažjo odločitev predstavlja prednosti in slabosti vsakega posebej, tokrat odraslih psov.
Čeprav med ljudmi še danes velja zmotno prepričanje, da je vedno najboljše posvojiti mladička, ker se odraslih psov več ne da ničesar naučiti, je resnica daleč od tega. Še več, odrasli psi so marsikomu bolj pisani na kožo kot mladički.
Posvojitev odraslega psa (starosti od 1 do 7 let) je najboljša izbira za ljudi, ki nimajo dovolj časa za socializacijo, vzgojo in šolanje mladička, njihova prednost pa je tudi to, da lahko pri odraslem psu natančno ocenimo karakter, ki se je do tistega časa izrazil.
.JPG)
Odrasla psička Luna, ki na nov dom čaka v Zavetišču Turk, bi lahko zaradi nezahtevnega značaja brez težav šla v katerikoli dom.
Ne precenjujte svojega kinološkega znanja
Pomembno je, da se pred obiskom zavetišča na izbiro primernega psa dobro pripravimo. Premisliti moramo, kakšnega psa si pravzaprav želimo in kakšne življenjske pogoje mu lahko ponudimo. Zelo pomembno je, da presodimo o tem, koliko znanja in izkušenj imamo na področju kinologije.
Če smo začetniki, potem pes, ki kaže neželeno vedenje, ni prava izbira. Velikokrat se namreč zgodi, da se posvojitelj „zaljubi“ v psa z določenimi potrebami po gibanju, vzgoji in šolanju. Ker mu tega v resnici ne more zagotoviti, bodisi zaradi premalo znanja, ali pa premalo časa, se pri psu lahko pojavi neželeno vedenje.
Leto dni stara psička Bela iz Obalnega zavetišča je zelo energična, zato bi potrebovala aktivnega lastnika.
Zgodba se največkrat konča tako, da po določenem času psa vrnejo v zavetišče, saj se vedenje poslabšuje ali postane neobvladljivo. Takemu psu smo s posvojitvijo naredili medvedjo uslugo, saj bo sedaj manj privlačen za posvojitelje in bo zavetišče težje poiskalo primernega posvojitelja.
V primernem okolju so lahko tudi težavni psi neproblematični
Naj izpostavim primer odličnega psa Reksa, podobnega mešancu med nemškim in belgijskim ovčarjem, ki sem ga spoznala v zavetišču Ljubljana. Pes ima dobro razvit krdelni nagon, nagon po hrani in nagon po plenu.
Ker so Reksa oddali neprimernim lastnikom, se je moral vrniti v zavetišče.
Živahen temperamenten samec, ki bi ob pravilnem ravnanju lahko blestel v vsakem kinološkem športu, ali pa bi bil popoln družabnik aktivnemu človeku s predhodnim znanjem in izkušnjami, vendar so ga oddali v napačne roke. V zavetišče se je vrnil z vedenjsko motnjo, ki je za večino ljudi zelo moteča - ob pogledu na mačko je postal neobvladljiv, čeprav se prej zanje ni zmenil.
Ali pa primer malega Pikija, ki ima za sabo grozljivo preteklost. Na rehabilitacijo se je sicer odlično odzval, vendar pa se verjetno nikoli ne bo počutil dobro v mestnem vrvežu, ali pa v številčni družini, polni razposajenih otrok. V takem okolju bi se kmalu lahko pojavile oziroma vrnile vedenjske težave. Če pa bi prišel v mirno, stabilno okolje, potem nihče ne bi vedel, da je bilo s psom kdajkoli kaj „narobe“.
Pri izbiri bodimo pošteni do sebe in do psa
Izberimo psa, ki nam ustreza tako karakterno, kot vizualno. Veliko psov v zavetišču je primernih za začetnike in se lahko prilagodijo vsakemu okolju, nekateri psi pa obvezno potrebujejo izkušene vodnike z veliko predhodnega znanja.
Morebitne vedenjske posebnosti ob pravilnem ravnanju hitro izzvenijo - iz najbolj neprivlačnega psa lahko hitro naredimo vrhunskega športnika, ali pa odličnega družabnika. Pomembno je, da pes posvojitelju ustreza po karakternih lastnostih in da lahko zagotovi vsem ostalim potrebam po gibanju, vzgoji in šolanju psa.
Katja Rant v Zavetišču Ljubljana skrbi za rehabilitacijo psov in vodi šolo za pse Sedi5, v kateri posebno pozornost posveča ravno psom, ki so bili posvojeni iz zavetišč. Za Žverce.Si bo prihodnjih nekaj tednov pripravljala nasvete za bodoče lastnike zavetiščarjev – prihodnjič lahko preberete, kaj lahko pričakujemo pri posvojitvi pasjih veteranov.
