Močvirska sklednica je naša edina avtohtona kopenska želva, ki jo močno ogroža izguba življenjskega okolja.

Želva je ime dobila zaradi oblike svojega oklepa, ki je videti kot poveznjena plitva posoda, ponekod pa jo imenujejo tudi evropska ponga. Močvirska sklednica, ki je razširjena na vseh kontinentih, razen v Avstraliji in na Antarktiki, živi v stoječih in počasi tekočih vodah. Pri nas lahko večje populacije te želve najdemo na Ljubljanskem barju, v Beli krajini, v porečju Save in na Obali.

Sklednice so, tako kot ostale želve, zelo dolgožive, saj dosežejo starost do 120 let. Odrasle živali zrastejo do 20 cm v dolžino in navadno tehtajo med 400 in 700 grami. Prehranjujejo se zelo raznoliko glede na okolje, v katerem živijo. Ob višjih temperaturah jim tako bolj tekne rastlinska hrana, sicer pa so v veliki meri mesojede.

Foto: Wolfgang Simlinger

Najpogosteje njihovo hrano predstavljajo polži, vodne in kopenske žuželke ter njihove ličinke, dvoživke, raki, mehkužci, ribje mladice, ikre in mrhovina; redkeje pa tudi tudi vodni ptiči in večje ribe.

Naše edine avtohtone kopenske želve so aktivne od konca februarja do sredine novembra, najbolj pa v maju in juniju, ko nastopijo optimalne dnevne temperature za sončenje, saj so kot hladnokrvne živali odvisne od temperature okolice. V tem obdobju so aktivne predvsem zjutraj in zvečer, ob dovolj visokih temperaturah pa tudi ponoči.

Večino dneva sicer preživijo v vodi, vendar se lahko ob toplih dneh na izpostavljenih mestih sončijo tudi več kot 8 ur dnevno. Sklednice lahko tako pogosto opazimo, ko se grejejo na koreninah, kamnih in ob bregovih mlak. Kadar jih zmotimo, se hitro skrijejo med vodno rastlinje, saj gre za zelo plahe živali.

Foto: M. Kutzli

Del leta, ko so temperature zraka nižje od 10°C, preživi zakopana v blatu, vendar ne gre za pravo hibernacijo, saj je aktivna tudi v kratkih obdobjih toplejšega vremena pozimi.

Ogroža jih tudi tujerodna konkurenca  

Naravni sovražniki močvirske sklednice so so lisice, divji prašiči, vidre, kune in tudi večje ptice kot sta čaplja ali krokar, mlade želve pa lahko podležejo tudi ščukam in somom. A ti plenilci niso poglavitni razlog, da je ta vrsta želva na seznamu ogroženih živali.

Močvirsko sklednico namreč ogroža predvsem izsuševanje mokrišč, ki so njeno naravno okolje. V Evropi in tudi pri nas je zato zaščitena po določilih Bernske konvencije, kjer je vključena na seznam strogo varovanih živalskih in rastlinskih vrst., v Sloveniji pa velja za prizadeto vrsto, katere habitati so uvrščeni v mrežo Natura 2000.

Foto: Pošta Slovenije

Poleg uničevanja habitata jo ogroža tudi neodgovorno vnašanje tujerodnih in mnogo agresivnejših vrst želv, predvsem rdečevratke ter rumenovratke, v naravo. Plaha močvirska sklednica se ob interakciji vedno umakne, s čimer troši energijo in dodatno izgublja življenjski prostor.