Čeprav jih v njihovi domovini gojijo predvsem za hrano, so simpatični glodavci med Evropejci hitro postali priljubljeni kot domače živali. Nova arheološka odkritja kažejo, da so bili že v 16. stoletju ljubljenčki vseh družbenih slojev!

Morske prašičke so v 16. stoletju iz Južne Amerike pripeljali španski konkvistadorji. Kljub temu, da je do sedaj vladalo prepričanje, da so bili kot ljubljenčki popularni le med aristokrati, pa novi arheološki dokazi kažejo na do, da so morski prašički našli svoje mesto tudi v ostalih družbenih razredih.

Morske prašičke so v Evropo pripeljali pred 500 leti. Foto: Lieke Leenders

Okostja morskih prašičkov so redke arheološke najdbe

Leta 2007 so arheologi na najdišču v belgijskem mestu Mons odkrili okostje morskega prašička, ki izvira iz konca 16. oziroma začetka 17. stoletja, torej iz obdobja, ko se je pretok blaga iz Južne Amerike v Evropo šele dobro začenjal.

Foto: Fabienne PigièreKer arheologi na kosti morskih prašičkov v Evropi naletijo le poredko – iz tega obdobja obstala le še eno najdeno okostje - so se znanstveniki spraševali, kakšna je bila vloga teh glodavcev v preteklosti.

Arheologinja Fabienne Pigière iz belgijskega Kraljevega inštituta za naravoslovje se je zato s kolegi lotila raziskave, ki je pokazala, da so se morski prašički kot ljubljenčki ustalili kmalu po tem, ko so jih pripeljali iz Južne Amerike.

Na najdenemu okostju namreč ni bilo zaznati dokazov, da bi bil morski prašiček uporabljen za hrano, zato so avtorji raziskave, ki bo objavljena v znanstveni reviji Journal of Archaeological Science, prepričani, da je bila žival “družinski član”.

Domači ljubljenček in kosilo?

Da je glodavec pripadal udomačenim in ne divjim morskim prašičkom so potrdili z analizo njegovega okostja, saj je to pri udomačenih budrah drugačno kot pri divjih morskih prašičkih.

Njihove ugotovitve potrjujejo tudi slike flamskih slikarjev iz tistega časa, ki prikazujejo večbarvne morske prašičke – večbarvna in bela dlaka so genetske značilnosti, ki se pojavljajo le pri udomačenih morskih prašičkih.

Slikar Jan Brueghel Starejši je leta 1613 naslikal pisane morske prašičke kot ene od živali, ki se bodo vkrcale na Noetovo barko.

Z analizo kemičnih elementov v kosteh morskega prašička so ugotovili, da se je ta prehranjeval z ostanki človeške hrane, kar pomeni da se je verjetno skotil v Evropi – udomačeni morski prašički v Južni Ameriki so namreč večinoma jedli le koruzo.

Kljub temu, da vse kaže na to, da so njegovi lastniki svojega umrlega ljubljenčka skrbno pokopali, pa zgodovinski zapisi kažejo, da so jih nekateri Evropejci redili tudi za hrano – tako kot to še danes počnejo v njihovi domovini v Južni Ameriki.  Francoski agronom O. de Serres je tako v svoji knjigi iz leta 1563 zapisal, da moramo “mesu morskega prašička nujno dodati začimbe, da izboljšamo njegov okus.”

V nekaterih južnoameriških državah morske prašičke gojijo za hrano. Foto: Aaron_M, Flickr CC

Morski prašički niso bili le ljubljenčki aristokratov

Arheologi so do sedaj odkrili le še eno okostje morskega prašička iz 16. stoletja. Ker je bilo to najdeno na področju graščine v Essexu v Angliji, so znanstveniki predvidevali, da so bile takrat ti ljubljenčki dosegljivi le višjim slojem.

Nova najdba govori nekoliko drugačno zgodbo, saj ostanki keramike in stekla iz Monsa kažejo na to, da je morski prašiček živel v družini iz srednjega sloja, kar pomeni, da so se te živali hitro razširile tudi v druge družbene razrede.