Ljubiteljev ptic dež ni pregnal
Pretekli konec tedna se je več 19.000 ljubiteljev narave v 30 evropskih državah seznanilo z osupljivim svetom ptic in njihovih selitev. V Sloveniji je 164 opazovalcev videlo skoraj 12.000 ptic.
V okviru 20. Evropskega dneva opazovanja ptic so ljudje po vseh Evropi opazovali ptice selivke in spoznali pomen varovanja njihovega, hkrati pa tudi našega okolja, in to ravno v obdobju, ko se ptice selijo proti jugu, v svoja prezimovališča.
Naravovarstvene organizacije, ki v Evropi in Osrednji Aziji zastopajo mednarodno organozacijo BirdLife International, so organizirale preko 900 dogodkov. Ptice so tudi to jesen očarale ljubitelje narave - obiskovalci so zabeležili 2,4 milijone ptic, med katerimi je bilo največ selivk.
.jpg)
Ljubiteljev narave slabo vreme ni odvrnilo od opazovanja ptic. Foto: Gregor Domanjko
V Sloveniji je Društvo za proučevanje ptic Slovenije organiziralo osem dogodkov: tekmovalno družabni dogodek – Ptičariado v Notranjskem regijskem parku ter sedem opazovalnih točk in izletov, ki so potekali v Mariboru, Kopru, Ljubljani, Ljutomeru, Žalcu, Šmarjeških Toplicah in Lescah. Kljub nekoliko kislemu vremenu je pri opazovanju sodelovalo 164 opazovalcev, ki so skupaj videli skoraj 12.000 ptic.
„Opazili smo velike jate mlakaric, golobov grivarjev, škorcev in ščinkavcev. Najbolj zanimiva so bila opazovanja zadnjih kmečkih lastovk – zamudnic na poti v Afriko ter prvih velikih srakoperjev in sokoličev, ki pridejo s severa Evrope prezimovat v naše kraje. Od zanimivih ptic, ki se pri nas samo ustavijo, smo zabeležili plevico in črno prosenko. Če vprašate obiskovalce, pa je bil mnogim najbolj všeč vodomec - njegovo barvito perje smo imeli priložnost občudovati skoraj na vseh opazovalnih točkah,“ pravijo organizatorji dogodkov.
Opazovalce je najbolj navdušil vodomec. Foto: Davorin Tome
„Ptice selivke so nam ponovno pokazale, da ne poznajo meja. Brez globalnega prizadevanja za varstvo ptic med selitvami mnogim vrstam grozi izumrtje,“ še pravijo v DOPPS in dodajajo, da je ključno, da vzdolž njihovih več tisoč kilometrov dolgih selitvenih poti ohranimo območja, kjer se lahko v miru nahranijo in odpočijejo ter tako naberejo moči za nadaljevanje poti.
