Te dni slovenska zavetišča pokajo po šivih zaradi invazije mačjih mladičev, med katerimi je veliko takšnih, ki so stari komaj nekaj dni. Tiste, ki imajo srečo, najdejo v kartonastih škatlah, grmovju ali smetnjakih; tiste ki te sreče nimajo, pa povožene ob cestnih bankinah.

Vsakoletna invazija mačjih mladičev nazorno kaže odnos, ki ga ima naša družba do mačk. O njih večina Slovencev žal še vedno razmišlja kot o napol divjih živalih, ki so samosvoje in pravzaprav niti niso naša odgovornost. Maček vendar lahko poskrbi sam zase, ne?

Foto: Kai Hendry, Flickr CCZdi se, da je misel: “Mačke so lovci, ki potrebujejo svobodo,”  v slovensko podzavest zakoreninjena prav tako globoko kot nedeljska goveja juha in strah pred prehladom. Pri tem pa lastniki seveda ne upoštevajo cene te svobode. Mački, ki živijo v stanovanjih, v povprečju dočakajo 15 let, njihovi zunaj živeči sorodniki le tri.

Ko povprečen slovenski maček, ki seveda potrebuje svobodo, nekega dne izgine, lahko iz ust lastnikov slišimo še eno slovensko stalnico: “Maček se znajde.” To morda res drži, a dejstvo je, da se žal najpogosteje znajde pod kolesi avtomobila.

Lastniki bolj izkušenih mačkov, ki se prometu uspešno izognejo, se nemalokrat hvalijo s tem, kako se je njihov maček “šel ženit”, za mesec ali dva izginil in se vrnil prestradan, a zadovoljen. V svojii mačji avanturi je verjetno pridobil nekaj bojnih ran, ki pa so lahko vse prej kot nedolžne, saj mačjo populacijo desetkajo tudi kužne bolezni, za katere povprečni slovenski lastniki mačk še ni slišal.

Če pri mački dejansko pride do bolezni, se v glavi lastnikov utrne še tretja vseslovenksa misel: “Maček se zliže.” Mačja sposobnost regeneracije jim je skupaj z zmožnostjo, da vedno pristanejo na nogah, res prislužila njihovih pregovornih devet življenj, a resnica je, da je pri mnogih boleznih tudi devet življenj premalo.

Če je maček imel srečo in ni zbolel, lastniki o njegovih podvigih ne razmišljajo preveč. Tudi na to, koliko njegovih potomcev bo pristalo v škatlah ali smetnjakih, ne pomislijo – to je vendar problem tistih, ki imajo samice! Ti navadno dejstvo, da je mačka spet breja, enostavno ignorirajo, dokler nekega lepega dne pred vrati ne zagledajo majhnih mijavkajočih kepic.

Foto: Jsome1, Flickr CC

Samičke navadno ostanejo pri hiši, ker ljudje v strahu pred tem, da bi tudi sami imeli težave z mladiči, raje vzamejo samce. Leto je hitro naokrog in iz ene nesterilizirane mačke in njenih potomk kmalu nastane prava mačja kolonija. V tistem trenutku je sterilizacija mačk za lastnike že prevelik finančni zalogaj, začaran krog se vrti dalje, zato lastniki kepice pobašejo v škatlo in jih odnesejo na kraj, kjer jih bodo zagotovo našli “dobri ljudje”.

Foto: AleBonvini, Flickr CCNekatere najdejo, druge ne. Nekateri najditelji so dobri, drugi ne. Del tistih, ki preživijo, pristane v prepolnih zavetiščih, drugi del se pridruži populaciji prostoživečih mačk. Večina Slovencev niti ne ve, da obstajajo, vendar jih zgolj v Ljubljani v velikih kolonijah živi približno 7.000. Ima toliko prebivalcev vaš domači kraj? Ja, očitno je res – mački se znajdejo. Sploh takrat, ko jim ne preostane nič drugega.

Problematiko mačk bi zlahka odpravili s tem, da spremenimo svoj odnos do njih. Če je slovenski družbi uspelo doseči, da je naša država ena redkih na svetu, ki nima populacije prostoživečih psov, nam lahko v prihodnosti to uspe tudi pri mačkah. Vse kar moramo storiti je, da pojme kot so odgovornost, sterilizacija, kastracija in nadzor živali v svojih glavah postavimo ob bok goveji juhi in potici.

Miselnost lahko spreminjamo le z izobraževanjem, zato ta teden posvečamo mačkam. Spremljajte naše objave, posredujte članke svojim prijateljem in nam pomagajte izoblikovati boljšo prihodnost za slovenske mačke!