Kakšna bo dediščina "bojnih" psov?
Javnega razmišljanja o tej temi sem se dolgo izogibala, a glede na zadnje dogodke, ki so pretresli slovensko javnost se ji ne da več izogniti. Je prav, da so usmrtili pse, ki so sodelovali v pasjih bojih? Bi se njihova zgodba lahko odvila drugače?
Pasji boji so prisotni tudi pri nas – to je kruto dejstvo, ki ga je večina slovenske javnosti spoznala šele po odkritju psov, ki so sodelovali v tej grozljivi aktivnosti, po umoru njihovega lastnika.
V petek so sedem od petnajstih psov uspavali, kar je zopet dvignilo prah in javnost razdelilo na vsaj dva pola.
Medtem ko bi se eni ob vzklikih “Dol z njeno glavo,” najraje po zgledu naših puntarski prednikov na VURS podali z vilami, kosami in baklami v rokah, drugi ugotavljajo, da so s tem trpinčeni psi, ki so jih na nepredstavljive načine pripravili do tega, da so se bili pripravljeni boriti na življenje in smrt, končno dobili zasluženi mir.
Smo pozabili, da so v zgodbi najbolj pomembni psi?
Ne glede na to, v katero skupino sodite sami, pa morate priznati, da se je ob tem dogodku znova pokazalo, da tudi tisti, ki naj bi delovali za dobrobit živali, očitno podležejo slovenskemu nacionalnemu športu vrtičkarstva, postavljanja mej in kazanja s prstom na sosede.
Namesto, da bi to nesrečno priložnost izkoristili za osveščanje ljudi, sploh tistih, ki tudi sami oddajajo svoje pse, ter jih podučili, na kaj naj bodo pozorni, da psi ne bodo prišli v napačne roke, smo bili tako priča še enemu prikazu medsebojnega obtoževanja s strani vodij zavetišč za živali, ki bi morala nenazadnje biti vzor vsem, ki jim za dobrobit živali ni vseeno.
Kdaj točno so prvič zavihteli bojno sekiro, s katero tako uspešno sekajo polena, ki si jih mečejo pod noge, ne vem; iz objav, ki smo jih lahko zasledili tako v medijih kot tudi na družabnih omrežjih, pa je jasno, da so zamere stare in da tečejo globoko.
V medsebojnem obračunavanju so očitno pozabili, da njihove izjave ne spremlja le njihov nasprotnik, ampak tudi velik del javnosti – po tem, kar sem sama videla in prebrala, lahko povem, da je vsaj del te javnosti izgubil zaupanje v vse vpletene, kar je pravzaprav velika škoda.
Bi jih morali pustiti pri življenju?
A da tudi tukaj ne bi izgubljali prostora in časa s postranskimi zadevami, raje nadaljujmo z zgodbo psov.
Kljub vsemu medijskemu pompu je komisija, ki jo je sestavil VURS, uspela precej hitro odločiti, da osem od petnajstih psov ne bi bilo možno rehabilitirati, saj je udeležba v pasjih bojih oziroma njihov "trening" preveč zaznamovala njihovo vedenje, da bi lahko še kdaj zagotovo trdili, da niso nevarni ljudem in drugim živalim.
Vedenje psov je ocenjevala kinologinja, ki ima edina v Sloveniji uradno licenco za prevzgojo nevarnih psov. Osebno je sicer ne poznam, vendar sem od kolegov, ki imajo več znanja in izkušenj, kot jih imam sama, slišala o njej predvsem pozitivne komentarje.
S svojim delom je pomagala že mnogim, ki so imeli težave z agresivnimi psi, hkrati pa očitno ni ena tistih, ki bi naivno verjeli, da se da vsako vedenjsko motnjo psa popraviti. Nenazadnje za to, če bo pes kljub prevzgoji napadel žival ali človeka, na koncu nosi odgovornost tudi tisti, ki je potrdil, da pes več ni nevaren.
In ravno odgovornost je tista, o kateri bi morali na tej točki globoko razmisliti vsi tisti, ki so zgroženi nad dejstvom, da so te pse uspavali.
Kdo bi prevzel odgovornost v primeru, da bi kateri od njih napadel vašega psa? Kinologinja, ki bi jih ocenila kot primerne za oddajo? Državni urad, ki bi potrdil to odločitev? Zavetišče, ki bi izbralo novega lastnika? Ali morda novi lastnik, ki bi mu državne institucije pred posvojitvijo s svojo odločitvijo očitno dale vedeti, da v primeru, da psa prešola, ta ne bo več nevaren?
Kdo bi prevzel odgovornost za izbiro novega lastnika? Bi lahko primernega lastnika sploh našli? Bi po tem, kar se je zgodilo, vodje zavetišč sploh lahko zaupali komurkoli, ki bi se javil na njihov oglas?
Tačas, ko bi ga iskali – in za to bi verjetno potrebovali veliko časa – bi psi bivali v zavetišču. O tem, kakšen stres bi življenje v zavetišču predstavljalo za pse, ki imajo ob tem, ko zavohajo ali vidijo drugega psa, le eno reakcijo – napadi in ubij – verjetno ni potrebno zgubljati besed.
Žal je tako, da se vseh psov, kljub vsem dobrim željam, ki jih imamo zanje, le ne da rešiti. Da je potrebno včasih preseči čustvenost in raje realno in racionalno oceniti situacijo in razmisliti o posledicah, ki bi jih takšna ali drugačna odločitev prinesla tako za takšnega psa, kot za širšo javnost.
Da se moramo občasno sprijazniti tudi s tem, da se določenih stikal v pasjih možganih po tem, ko se prižgejo, več ne da izklopiti. Da je cena za ohranjanje takih psov pri življenju lahko tudi previsoka – tako zanje kot tudi za okolico. Da lahko nekateri psi žal svoj mir resnično dobijo le s tem, da zavedno zaspijo.
Krivi so tisti, ki so pse psihološko uničili
Kaj so zmožni iz psov narediti tisti, ki jih pripravljajo za pasje borbe, je očitno ravno iz primera psičke Lady Honey, ki je dvignila tako veliko prahu. Verjamem, da tudi zgodba o “treniranju” ostalih psov ni drugačna od njene, vendar je Honey edina, katere preteklost poznamo.
Honey je prvih nekaj mesecev svojega življenja preživela na verigi, pri 18 mesecih pa je pristala v zavetišču. Njen opis iz časa, ko je iskala nov dom, pravi tako: “Je sterilizirana, dobro socializirana na vse ljudi, slabše pa se razume z drugimi živalmi. Oddaja se izključno poznavalcem bulov, primerna za bivanje v stanovanju.”
Le nekaj mesecev kasneje lahko v VURS-ovi odločbi o njeni usmrtitvi, ki je od petka vsem dosegljiva na portalu e-uprava, preberemo, da so bile na njenem telesu ugotovljene stare poškodbe od ugrizov po glavi, vratu in prednjih nogah, ter da je bilo iz njenega vedenja očitno, da se je psička šolala za pasje boje, da je popolnoma nestabilna in svojo živčnosti usmeri v grizenje.
“Je v fazi treninga in je trenutno bolj nevarna ljudem kot psom. Ker psica ne išče stika z ljudmi, z vodnikom ne sodeluje, ampak si ga podreja, bi v procesu prevzgoje lahko prišlo do napada vodnika (imetnika psa), saj je psička že toliko odrasla, da si upa napasti oziroma ugrizniti človeka, ko ni po njeno,” so zapisali v odločbi, ki je zapečatila njeno usodo.
V samo nekaj mesecih „treninga“ so torej uspeli psičko, ki je bila do ljudi popolnoma neproblematična, psihično uničiti. Če ste zaradi njene usmrtitve ogorčeni in jezni, to jezo raje kot na inštitucije, kinologe in zavetišča usmerite proti tistim, ki so edini neposredno odgovorni za to: prireditelje pasjih bojev.
Naj njihova smrt ne bo zaman
Sedem psov, ki so bili tako hudo trpinčeni, da njihova rehabilitacija več ne bi mogla biti mogoča, je v petek za vedno zaprlo svoje oči. Upam, da se bo s tem debata, ki je celotni situaciji le škodovala, zaključila in da se bo enaka mera energije usmerila v iskanje novega doma za ostalih sedem psov, katerih prevzgoja in posvojitev je po ocenah komisije mogoča.
Pet jih pod posebnimi pogoji oddaja Zavetišče Horjul. Da psi ne bi prišli v napačne roke, jih bodo oddajali izkušenim skrbnikom, ki so že uspešno izšolali psa vsaj po programu BBH in bodo tudi s tem psom obiskovali program šolanja, poleg tega pa se bodo pred posvojitvijo moral izkazati tudi s priporočilom kinologa ali druge kompetentne osebe ter po posvojitvi ostali v rednih stikih z zavetiščem.
Pogoji so strogi, a z dobrim razlogom – upam, da se kmalu najde kdo, ki jih bo izpolnjeval in za pse poskrbel kot odgovoren lastnik, ter da bodo takšni pogoji postali standardni za oddajo psov, ki bi bili potencialno lahko zanimivi za prireditelje pasjih bojev.
Hkrati upam, da bo razkritje organiziranih pasjih bojev vzpodbudilo inšpekcijske službe, da si v takšnih primerih več ne bodo zatiskale oči in ukrepale že ob najmanjšem sumu na to nelegalno in kruto početje.
Naj bo dediščina psov, ki se jih več ni dalo rešiti, vsaj to.
Žverce.Si so bile zasnovane kot neodvisen spletni časopis, ki ni pristransko povezan z nobenimi interesnimi skupinami, društvi, zavetišči ali političnimi strankami. Vse naše uredniške odločitve so avtonomne in neodvisne od ostalih akterjev. Z veseljem sodelujemo s katerim koli od slovenskih zavetišč in društev in jim pomagamo pri iskanju novega doma za živali, ki se nahajajo pri njih, pri tem pa se pri njihovih morebitnih medsebojnih sporih ne postavljamo na nobeno stran. Edini interes spletnega časopisa Žverce.Si je pomoč živalim.
Sorodne novice
- Romunski parlamentarci za usmrtitve psov 23. 11. 2011
- Gremo v šolo: Psi reševalci 30. 08. 2011
- Žverce priporočajo: Rojen, da laja 19. 12. 2011