Hibernacija želv
Želve so kot hišni ljubljenčki zaradi prikupnega izgleda in pridiha eksotike zelo popularne, premalo lastnikov pa se zaveda, da je njihova oskrba zahtevna. K pravilnemu rokovanju, prehrani ter čistoči spada tudi hibernacija.
Hibernacija oziroma zimsko spanje je več tednov ali mesecev trajajoče obdobje, ki ga živali preživijo v stanju neaktivnosti, z znižano telesno temperaturo in presnovo. Hibernacija živalim omogoča preživetje, kadar v okolju ni dovolj hrane, značilna pa je za živali, ki živijo v hladnejšem podnebju in za živali z nestalno telesno temperaturo, med katere sodijo tudi želve.
V naravi hibernirajo vse vrste želv, ki živijo v zmerno toplem pasu, oziroma tam, kjer so temperaturna nihanja med poletjem in zimo visoka in kjer zimske temperature padejo pod ledišče. Zimsko spanje je za njihovo preživetje, zdravje in vitalnost izredno pomembno.
Foto: Praccus, Flickr CC
Kot pravi poznavalec želv Dušan Hren, se hibernacija prične „ko začnejo temperature okolja padati, se dan skrajša in živali začnejo kopati v zemljo luknje ali pa si iščejo zavetje, kjer bi prezimile. Njihov bioritem se upočasni, prehranjevanje se zmanjša na minimum in se kasneje tudi ustavi.“
Želve začnejo hibernirati konec oktobra ali v začetku novembra, obdobje neaktivnosti traja vse tja do konca februarja, odvisno od vrste želve in okolja v katerem prebiva. V naravi želve hibernirajo zakopane v različne substrate, ponavadi v zemljo oz. blato na kopnem ali v vodi (dno rek, ribnikov ali jezer).
Hibernacija želv v ujetništvu
Če imamo doma vodne želve v dovolj globoki zunanji mlaki, kjer se temperature ne spustijo pod 4° C in ne zamrznejo, pa lahko prezimujejo zunaj, v nasprotnem primeru pa moramo želvo postopoma pripraviti na hibernacijo.
Pred tem je potrebno preveriti zdravstveno stanje naše želve – tega nam bodo pomagali oceniti izkušeni veterinarji in gojitelji želv. Za hibernacijo želve se odločimo šele, ko smo popolnoma prepričani v njeno ustrezno kondicijo. Poškodovanih, bolnih in podhranjenih živali nikdar ne smemo hibernirati. Nekateri strokovnjaki svetujejo tudi, da ne hiberniramo kopenskih želv, mlajših od treh let.
Ko želva prične iskati zavetje, je čas, da jo pripravimo na hibernacijo. Foto: Steve Loya, Flickr CC
Hibernacija poteka v več fazah
Če smo čez leto imeli želvo v zunanjih ogradah, jo, ko jutra postanejo hladnejša (okoli 10° C), prenesemo v toplejše predela stanovanja oz. v za to pripravljene "prehodne" terarije. „V teh terarijih imamo živali pred hibernaciji in po njej, pred vrnitvijo v zunanje ograde. V večini primerov imamo v teh terarijih repliko zunanjega okolja, z grelno lučko, listjem, slamo ali kakšnim drugim nastiljem. Pomembno je, da temperatura čez dan ni previsoka, morda okoli 20° C, ponoči pa naj pade za kakšno stopinjo. Pred hibernacijo živali ne hranimo, ponudimo ji le mlačno vodo in jo v njej tudi okopamo,“ pravi Hren.
Kopel ponavljamo, dokler želva ne neha iztrebljati. Poln prebavni trakt je za žival v hibernaciji v večini primerov usoden, zato želve že kak mesec pred hibernacijo postimo (mlade manj, starejše več). V drugem delu posta temperaturo in osvetlitev v sami posodi znižujemo postopoma; če imamo na razpolago nekaj stopinj hladnejši prostor, pa jo lahko prestavimo tja.
Po obdobju posta sledi hibernacija v za to namenjeni posodi, ki mora biti velika toliko, da se žival lahko v njej obrne. V posodo nasujemo nekaj zemlje ali šote, pomešamo listje, lahko tudi slamo, seno. Vsebino navlažimo z vodo, nikakor pa ne sme v njej voda zastajati.
Nekateri v škatlo za hibernacijo položijo kar časopisni papir. Foto: husbandunit, Flickr CC
Za hibernacijo so najboljše temperature med 3° in 7° C. Če nimamo ustreznega prostora (npr. kleti, kjer temperatura ne niha), lahko želvo hiberniramo v hladilniku, kjer so temperature konstantne ter je pregled nad spečo žival lahko vsak dan oziroma na nekaj dni.
Če so temperaturni pogoji idealni, med samo hibernacijo živali ne prebujamo ali drugače vznemirjamo. Kljub temu je priporočljivo, da vsakih nekaj tednov želvo pregledamo in stehtamo. V primeru, da izgubi 5 – 6 odstotkov svoje teže, ali če opazimo znake bolezni (izcedke, rane), hibernacijo takoj prekinemo in jo odpeljemo k veterinarju.
Želv med hibernacijo ne zbujamo. Foto: husbandunit, Flickr CC
Mlade želve hiberniramo krajši čas, starejše lahko dlje časa. Po končanem zimskem spanju posodo z želvo postavimo v toplejši prostor, kjer je približno 15° C. Po nekaj dneh bomo v posodi zaslišali premikanje živali, ki se je začela prebujati.
»Zopet ji tako kot jeseni privoščimo toplo kopel, in ji s tem povrnemo nekaj zgubljene vlage. Vrnemo jo v terarij, kjer je bila v jeseni pred hibernacijo ter ji z umetno svetlobo začnemo ustvarjati bioritem. S hranjenjem ne pričnemo takoj. Ko vidimo, da je želva začela s svojim polnim življenjem in je postala aktivno, lahko začnemo s hranjenjem, vendar v začetku v manjših količinah, vedno pa naj ima na voljo dovolj vode za pitje. Ko so temperature v zunanji ogradi primerne, prenesemo žival v zunanjo ogrado, kjer bo zopet uzrla sonce, ki bo segrevalo njen prelep oklep,« še svetuje Hren.
