Med kopenskimi želvami je pri nas kot domači ljubljenček ena najbolj priljubljenih želv grška kornjača, ki pa velja za potencialno ogroženo vrsto.

Grška kornjača (Testudo hermanni) je kopenska želva suhih ravninskih pokrajin. Njene podvrste naseljujejo območje Grčije, Turčije, Balkana, Apeninskega polotoka in nekaterih sredozemskih otokov, medtem ko pri nas ne živi v naravi.

Njihova življenjska doba je lahko tudi do 100 let, v povprečju pa v dolžino zrastejo do 20 cm in tehtajo do 1 kg. Pri tem na velikost in telesno maso kornjače vplivajo tudi prehranjevalne navade in okolje, splošno pa velja, da so samice večje in težje od samcev.

Na to, ali se bo v jajcu razvila samica ali samec, vpliva temperatura v gnezdu v času valjenja – samice se namreč razvijejo pri višjih temperaturah kot samci. Tudi sicer je tako kot pri vseh plazilcih tudi pri grških kornjačah njihova aktivnost odvisna od temperature okolice, zanje pa je značilno tudi, da se pozno jeseni zakopljejo v zemljo, kjer hibernira – miruje do pomladi.

Foto: Orchi, Wikimedia

Njihovo število v naravi upada zaradi krčenja njihovega življenjskega prostora in jemanja živali iz narave – grška kornjača je namreč v državah EU med kopenskimi želvami ena najbolj priljubljenih hišnih živali.

Mednarodno trgovino z njimi zato nadzoruje konvencija CITES, zaradi česar morajo lastniki te vrste želv o njeni pridobitvi v 30 dneh pisno obvestiti Agencijo RS za okolje (ARSO), vsaka žival pa mora biti označena s trajno in prepoznavno oznako, kot je mikročip.

Grško kornjačo lahko prevažajo le v kletkah, ki ustrezajo standardom za prevoz živih živali. Z njo lahko prečkate le mednarodne mejne prehode, določene za prehod živih živali, za prehod zunanje meje EU pa morate zanjo na ARSO pridobiti dovoljenje CITES ali potrdilo o osebnem lastništvu živali. Prav tako boste dovoljenje iste agencije potrebovali tudi v primeru, da se odločite za dejavnost gojitve teh živali.

Foto: Massimo Lazzari

Pravilna oskrba grških kornjač

Lastništvo grške kornjače je večletna obveznost in odgovornost, pravilna oskrba pa od lastnika zahteva tudi veliko predanosti. Minimalne pogoje oskrbe sicer določa Odredba o bivalnih razmerah in oskrbi živali prosto živečih vrst v ujetništvu:

• Grško kornjačo imate lahko na prostem v ograjenem prostoru na travni podlagi, z mesti za sončenje ter zavetjem, kamoer se lahko umakne pred vročino in dežjem, ali v stanovanju. Površino ograde ali terarija morate z rastjo živali večati - 12 cm dolga grška kornjača mora imeti vsaj 0,5 m2 bivalne površine.
• Ustrezna temperatura za grško kornjačo na prostem ali v terariju je med 18 in 26° C. Podnevi potrebujejo 12-urno osvetlitev z ultravijolično svetlobo (UVA, UVB).

Foto: carnifex82, Flickr CC

• Grške kornjače so rastlinojede živali. Dnevni obrok mora vključevati raznovrstno sadje in zelenjavo, sveže pokošeno travo, zeli in vodo. Kor priboljšek jim ponudite jagodo, svet regrata ali zel materine dušice.
• Kako vemo, da se grška kornjača pripravlja na zimsko mirovanje? Njena aktivnost se zmanjša in odklanja hrano. Odrasle živali lahko prezimijo v obori na prostem, kjer so zakopane v zemlji pod kupom slame zaščitene pred mrazom. Lahko jih premestite v zaboje s steljo v suh, temen in hladen notranji prostor s temperaturo med 2 in 10°C. Če imate kornjačo v stanovanju, ji morate omogočiti preod v zimsko mirovanje z zmanjšanjem osvetlitve terarija in znižanjem temperature okolja.

Kdaj k veterinarju?

Ne glede na zdravstveno stanje živali je kmalu po nakupu priporočljiv preventivni obisk pri veterinarju, na katerem se opravi splošni pregled ter svetuje o pravilni prehrani in oskrbi. Hkrati je takrat priporočljivo opraviti tudi laboratorijske preiskave o nekaterih povzročiteljih bolezni. Nekatere bakterije, glivice in virusi so lahko stalno prisotni v telesu živali in lahko ob nepravilni oskrbi in stresu povzročijo resnejša obolenja.

Foto: praccus, Flickr CC

Obisk veterinarja pa je vsekakor nujen, če potrebujete strokovni nasvet, če opazite neobičajno vedenje ali katerega od najpogostejših bolezenskih znakov:

• neješčost, apatičnost
• zaprtost, vodeni iztrebki
• izcedek iz nosnic, težko dihanje
• poškodbe, podplutbe na oklepu, neenakomerna rast ploščic ali kako drugače spremenjen oklep
• rdeče ali rumeno obarvan spodnji del oklepa

Vir: ARSO: Napotki za oskrbo prostoživečih živali v ujetništvu – Grška kornjača