Inštitut Smithsonian Conservation Biology Institute je javnosti predstavil mladiče grivastega volka – gre za prvo leglo po dveh letih, mladiči pa bodo pomagali ohraniti svojo vrsto.

Mama mladičkov je osem let stara samica Salina, oče pa štiriletni Nopal. Kar polovica mladičev te vrste navadno pogine v prvem mesecu, zato jih oskrbniki skrbno opazujejo; to leglo pa je zelo pomembno tudi zato, ker je Nopal zaradi genetske raznolikosti deseti najbolj cenjen samec znotraj projekta za ohranjanje grivastih volkov, v katerega je vključenih več živalskih vrtov.

Stopnja umrljivosti je pri mladičih grivastih volkov precej visoka. Foto: Lisa Ware / Smithsonian Conservation Biology Institute

Ker se grivasti volkovi v ujetništvu težko razmnožujejo, je njihova severnoameriška populacija v ujetništvu upadla za 20 odstotkov. Raziskovalci verjamejo, da težave pri reprodukciji deloma povzroča tudi prehrana volkov v ujetništvu, zato nekatere od njih – med njimi sta tudi Salina in Nopal – hranijo s posebno, rastlinsko bogato prehrano, ki posnema njihovo naravno prehranjevanje.

Poleg tega se biologi trudijo raziskati tudi fiziologijo razmnoževanja grivastih volkov. Tako so že ugotovili, da samice ovulirajo le ob prisotnosti samcev, kar je pri kanidih redek pojav; zdaj pa skušajo ugotoviti, ali samci pri tem oddajajo kakšne kemične znake, ki pri samicah sprožijo ovulacijo.

Foto: Lisa Ware / Smithsonian Conservation Biology Institute

“Da bo ohranili visoko stopnjo raznolikosti genov, je pomembno, da se vsak genetsko dragocen posameznik razmnožuje. SCBI vodi raziskave, s katerimi se razvijajo različni načini, da to dosežemo,” je pojasnila koordinatorka projekta Melissa Rodden.

Foto: Lisa Ware / Smithsonian Conservation Biology Institute

"Volk", ki izgleda kot lisica

Grivasti volkovi so največja vrsta kanidov Južne Amerike in hkrati s plečno višino do 107 cm najvišja vrsta divjih kanidov na svetu. Najdemo jih lahko v osrednji in jugovzhodni Braziliji, Paragvaju, vzhodni Boliviji in severni Argentini.

Grivasti volk z rdeče-rjavim krznom ter temnimi tacami in smrčkom bolj kot na sive volkove spominja na ”lisice na hoduljah”. A ne glede na podobnosti, je grivasti volk le dalnji sorodnik volkov in lisic, znansveniki pa predvidevajo, da gre za vrsto, ki je ednina preživela veliko izumrtje južnoameriških kanidov v pleistocenu.

S svojo čudovito grivo na fotografijah izgleda tudi precej eleganten, v resnici pa njihov prvi vtis kmalu pokvari značilen vonj, zaradi katerega si je grivasti volk prislužil nič kaj laskajoč nadimek “dihurski volk”.

Dolgonogi lepotec! Foto: Sage Ross, Wikimedia Commons

Prav poseben vonj ima tudi njihov urin, ki spominja na vonj konoplje in hmelja – v rotterdamskem živalskem vrtu je eden od oskrbnikov, ki je bil prepričan, da je zavohal kadilca marihuane, celo poklical policijo, ki je nato ugotovila, da je zaznal le vonj urina grivastih volkov.

Še ena posebnost grivastih volkov je tudi to, da ne živijo v tropih. Grivasti volkovi tako lovijo sami – monogamni pari sicer branijo skupen teritorij, a se razen ob parjenju ne srečujejo.

Trenutno so na Rdečem seznamu IUCN opredeljeni kot potencialno ogrožena vrsta. V naravi živi še približno 20.000 grivastih volkov, ki pa jih vse pogosteje ogroža izguba naravnega okolja, pa tudi lov – nekateri ljudje namreč verjamejo, da imajo telesni deli teh živali magične lastnosti in predvsem iz njihovih oči izdelujejo talismane.

Foto: Daniel Ashton, Flickr CC

Projekt, s katerimi že trideset let skušajo ohraniti grivaste volkove, poleg vzreje v ujetništvu obsega tudi preučevanje volkov v naravi, zaščito njihovega naravnega okolja in izobraževanje ljudi o teh živali. Prav temu področju bodo morali strokovnjaki v prihodnosti nameniti največ pozornosti, saj jim največjo grožnjo še vedno predstavlja konflikt z ljudmi.