Agility je izredno priljubljena športno kinološka disciplina, ki se je razvila iz preskakovanja ovir s konji. Njegov cilj je, da psa zgolj s s kretnjami in glasovnimi povelji v najkrajšem možnem času in s čim manj napakami pripeljemo skozi poligon.

V Sloveniji se je agilitiy pojavil konec osemdesetih let prejšnjega stoletja, od takrat pa njegova priljubljenost iz leta v leto raste. Z njim se ukvarjajo tisti, ki si želijo s svojim psom aktivno preživljati prosti čas.

Foto: Stefano Etino / Flickr CC

“V agilityju lahko sodelujejo vsi psi, ne glede na pasmo, rodovnik ali spol, ki jim telesna zgradba ter fizično stanje omogočajo premagovanje ovir,” je pojasnila inštruktorica agilitiya pri KD Barje, Urška Medvedšek.

Ker gre pri tej športni disciplini za tek s premagovanjem različnih ovir, torej za sprinte in hitre spremembe smeri, agility v osnovi ni primeren za zelo težke pse in tiste s sklepnimi ali skeletnimi težavami, vendar se lahko ob prilagoditvi programa tečajev agilityja udeležijo tudi taki psi.

Velikost ni ovira! Foto: SheltieBoy/Flickr CCKljučna je dobra medsebojna povezanost

„Pes mora biti poslušen in vodljiv, ker pa je prost in ga usmerjamo le s kretnjami in glasom - torej brez dotika - je največ odvisno od medsebojne povezave,“ je pojasnila izkušena inštruktorica.

Slaba učljivost psa ali njegovi nagoni lahko predstavljajo precejšnjo oviro, vendar s trudom in potrpežljivim delom tudi pasme, ki so znane po samostojnem in samosvojem značaju, v agilityju uspešno sodelujejo.

„Če imate psa, ki rad sodeluje z vami, je živahen, okreten, se ga da brez težav motivirati s hrano ali igro in nima gibalnih težav, potem vsekakor lahko poskusite z agilityjem, ki je običajno psom v zelo veliko veselje,“ dodaja Medvedškova.

Pomembno je tudi, da je pes v dobri fizični kondiciji, zato morajo biti treningi postopni, da se psu počasi okrepijo mišice in vezi. Pred vsakim treningom je potrebno psa tudi ogreti - tako telesno kot tudi miselno: „S tem si zagotovimo, da se pes psihično pripravi na delo z nami in je fizično dovolj ogret, da ne pride do poškodb zaradi neogretih mišic in vezi med eksplozivnimi gibi po progi.“

Za tečaj ne potrebujete veliko predznanja  

Veliko bolj kot predznanje je pomembno, da pes vodnika upošteva in z njim z veseljem sodeluje. V nekaterih kinoloških društvih sicer zahtevajo, da imajo tečajniki opravljen izpit iz poslušnosti, v vsakem primeru pa se mora pes odzvati na klic lastnika in znati čakati na mestu.

Agilityja se na tečajih učimo postopoma. Foto: Jonas Lowgren / Flickr CC

„Osnove agilityja lahko psa začnemo učiti že kot mladička, vendar gre takrat zgolj za vaje kot so čakanje na fiktivnem startu ter sprostitev na povelje, razni obrati, sledenje rokam in našemu gibanju ter tek skozi tunele in skoke s palicami na tleh,“ je pojasnila inštruktorica in dodala, da je s pravimi agility treningi najboljše začeti takrat, ko je telesni razvoj psa že zaključen.

V njene tečaje se tako vpisujejo predvsem začetniki z mladimi odraslimi psi: „Začnemo s spoznavanjem ovir - najprej skokov in tunelov, pri čemer je največji poudarek na vodnikovem pravilnem vodenju. Potem pes spozna kontaktne ovire (most, gugalnico, palisado) ter slalom.“

Uspešen tekmovalec mora obvladati tudi slalom. Foto: Mark Kimpel / Flickr CC

Slovenski tekmovalci so v agilityju zelo uspešni

Ko pes dopolni starost 15 mesecev se lahko udeleži tudi tekmovanj. Nekateri vodniki agility trenirajo le za lastni užitek, veliko več pa je takih, ki se odločijo preizkusiti tudi na tekmovanjih, kjer se pogosto zbere tudi do 200 tekmovalnih parov.

Vodnik si progo najprej ogleda in si zapomni zaporedje ovir, ki je na vsaki tekmi drugačno. Skupaj s psom nato odtečeta dva teka ali parkurja. Psa, ki teče brez ovratnice, lahko vodnik usmerja le z glasovnimi povelji in kretnjami – dotikanje psa ter vabljenje s hrano ali igračami je strogo prepovedano.

Oglejte si video nastopa dvakratne svetovne prvakinje v agilityju, Silvije Trkman:

Za uspešen nastop ni dovolj le to, da je pes hiter, skupaj z vodnikom morata biti pri nastopu tudi natančna. Tako so na prva mesta uvrščeni pari, ki progo izdelajo brez napak, ki jih nato rangirajo po hitrosti.

Medvedškova, ki se po dveh letih premora tudi sama vrača v tekmovalne vode, opaža, da se je skupaj z priljubljenostjo tega športa povečuje tudi konkurenca: „Vedno več je izkušenih vodnikov, ki si psa kupijo prav z namenom tekmovanja, tako da se je za uspeh resnično treba kar potruditi.“

Naši tekmovalci tako tudi na mednarodnih tekmovanjih v agilityju dosegajo zavidljive rezultate – med ostalim imamo v Sloveniji svetovno prvakinjo, ekipne svetovne in evropske podprvake in evropsko prvakinjo v agilityju.