Vas ob misli na katero od živali prevzema občutek tesnobe? Če zaradi strahu ne morete normalno funkcionirati in strahu niste zmožni kontrolirati, verjetno trpite za zoofobijo. A brez skrbi, strah lahko premagate.

Foto: Jesse Therrien

Večina ljudi s fobijami se zaveda neutemeljenosti svojega strahu, vendar so ga nesposobni premagat, saj vzroki za to potekajo na podzavestni ravni. Izogibanje prožilcem strahu je slabo, saj s tem omejujemo lastno življenje, trpi pa lahko tudi naše družabno življenje (predstavljajte si samo človeka s kinofobijo na sprehodu po Tivoliju). Poleg tega pa, kot ugotavljajo strokovnjaki, nerešene fobije lahko povzročajo resne psihološke težave kot so kasnejše depresije in nagnjenost k alkoholizmu oz. zasvojenostim.

Strah je najlažje reševati na začetku, torej pri otrocih. Na Oddelku za biologijo Biotehniške fakultete v Ljubljani se razvili učinkovit model učenja za odpravo predsodkov do živali, ki se že vrsto let uporablja v ZOO Ljubljana. V okviru programa delujejo s sugestijo in zgledom, pri tem pa je pomembna sposobnost prepričevanja, dobrega odnosa in sposobnosti vživljanja.

„Pri odpravljanju predsodkov do živali je za posameznika ključen trenutek, ko se živali dotakne. Dotik mora biti dovolj dolg, da se zave svojih predsodkov in ugotovi, da so nesmiselni. Ko se to zgodi, predsodki izzvenijo ali vsaj izgubijo svojo moč,“ pravi Irena Furlan iz Živalskega vrta Ljubljana.

Pri odpravljanju fobij se najpogosteje uporabljajo kognitivno-vedenjske tehnike:

• Sistematična desenzitizacija: pacient si v nadzorovanem okolju (npr. v terapevtovi pisarni) predstavlja situacijo, ki ga ogroža (npr. prisotnost živali, ki se je boji). Ko terapevt odkrije pacientovo stopnjo strahu, ga nauči dihalnih vaj in sprostitvenih tehnik, s katerimi lahko strah zmanjša na normalno stopnjo. Takšna terapija traja, dokler namišljena situacija pri pacientu več ne sproži anksioznosti.

• Terapija izpostavljanja velja za najbolj učinkovit način zdravljenja fobij, pri tem pa gre za sistematična in vse daljša srečanja obolelega s prožilcem strahu. Najprej mu s pomočjo modela pokažejo, kako naj se vede v neprijetni situaciji, nato pa mora pacient to vedenje oponašati. Zdravljenje je zaključeno, ko se lahko pacient sooči z živaljo, ne da bi pri tem prišlo do anksioznega odziva.

Vir strahu povežite s pozitivnimi čustvi

Nekateri tuji strokovnjaki menijo, da nobena od teh metod ni najboljša, celo nasprotno: ljudje, pri katerih je fobija zasidrana zelo globoko, naj bi tako samo še bolj povezovali žival s strahom in paniko. Metodo primerjajo z neprijetnim vstajanjem ob ponedeljkih zjutraj in se sprašujejo ali ponavljanje takih „prijetnih“ juter res pomaga pri odpravljanju težav? Namesto tega raje priporočajo metodo, imenovano „anchoring“ (usidranje). Bistvo te metode je ustvarjanje novih povezav med določenim dražljajem (strašljivo živaljo) in neprijetnim občutkom - o strah vzbujajoči živali začnemo razmišljati enostavno s pozitivnimi mislimi.

Terapija poteka tako, da si zamislimo dogodek ali kraj, kjer smo se počutil izredno močne, pozitivno naravnane, srečne, kjer smo imeli nadzor nad vsem in se poskušamo v te občutke znova vživeti. Pri tem je pomembno tudi fizično sodelovanje celotnega telesa: spremenimo držo telesa, ramena damo nazaj, glavo dvignemo in dihamo globoko ter sproščeno. Vajo nekajkrat ponavljamo, da se lahko popolnoma vživimo.

Naslednji korak je, da v mislih dodamo „strašljivo živalco“ in ob pogledu nanjo doživljamo pozitivna čustva – razmišljamo o tem, kako je živali v bistvu lepa, kakšne lepe barve je, kako je pridna in kako smo v njeni bližini popolnoma sproščeni in imamo vajeti v rokah mi.

 
Ta metoda naj bi v našem avtonomnem živčevju hitro povezala občutke z izkušnjami, ki so ravno obratni od dogodkov ter občutenj, ki smo se jih naučili povezovati v preteklosti. S tem se namenoma ustvari nova povezava, ki jo lahko sprožimo kadarkoli in s tem tudi kontroliramo. Možgani tako ustvarjajo nove živčne poti, ki povezujejo pozitivna čustva na mesto starih in to za isti dražljaj, v našem primeru strah vzbujajočo žverco.

Tako bom do naslednjič, ko bom spet čofotala ob slovenski Obali, dodobra preučila to metodo in morda mi celo uspe, da bom v tem uživala. Namesto, da bi gledala pod vodo in pričakovala temno senco, ki bo s par tonskim ugrizom zahlastala po moji bedrci, bom raje razmišlja, kako lepa je ta riba, krasne hidrodinamične oblike, ima vedno lepe, nove zobe in izreden voh... Vse se da, če se hoče, možgani so naše najboljše orožje, pravijo!

Več o tem, kako se razvijejo fobije in kako lahko preprečimo, da do njih pride, preberite v članku biologinje Teodore Majer „Zoofobija: strah pred živalmi“!