Nekateri psi vsak dan tudi po več ur lovijo lasten rep, pa čeprav vedo, da ga ne morejo ujeti. Kar na prvi pogled izgleda kot zabavna prigoda, je pravzaprav vedenjska motnja, ki je primerljiva s človeško obsesivno kompulzivno motnjo.

Profesor Hannes Lohi iz Univerze v Helsinkih je s sodelavci v raziskavi, objavljeni v znanstveni reviji PLoS ONE, odkril več podobnosti med kompulzivnim vedenjem psov in ljudi.

Pri obeh se tako vedenje pojavi v mladosti, nanj pa vplivajo tako izkušnje iz mladosti, kot tudi hormoni in genetika. Tako pri psih kot pri ljudeh se ta vedenjska motnja kaže kot ponavljajoča se vedenja, pri posameznikih s tovrstnimi težavami pa je tudi povečano tveganje za razvoj različnih vrst kompulzivnosti.

Lovljenje repa je lahko huda vedenjska motnja:

Genetika ali okolje?

Stereotipno (ponavljajoče se) vedenje pri hišnih ljubljenčkih še ni bilo obsežno raziskano, čeprav se pri mnogih vrstah živali pojavljajo različna kompulzivna vedenja. Tako psi najpogosteje preganjajo svetlobo ali sence, se grizejo ali ližejo, hodijo v krogu ali si lovijo rep.

V raziskavi je sodelovalo skoraj 400 finskih psov, ki imajo različne težave s stereotipnim vedenjem – nekateri od njih si rep lovijo več ur na dan, drugi to počnejo nekajkrat na mesec, tretji pa tega še nikoli niso počeli. Psom so znanstveniki odvzeli vzorce krvi, poleg tega pa so njihovi lastniki izpolnili tudi vprašalnike o stereotipnem vedenju njihovih psov. V njem so jih spraševali o odraščanju njihovega ljubljenčka ter njihovih dnevnih rutinah, lastniki pa so morali tudi oceniti osebnost svojega psa.

Bulterierji si pogosto lovijo rep. Foto: Helvia Moreira

Na nagnjenost h kompulzivnemu vedenju namreč vplivajo tako okoljski kot tudi genetski dejavniki. Veliko takšnih vedenj se pogosteje pojavlja pri nekaterih pasmah, kar kaže na pomembno vlogo genetike – tako se lovljenje repa po vsem svetu najpogosteje pojavlja pri nemških ovčarjih in bul terierjih. Zanimivo je, da raziskava pri nobeni od pasem ni pokazala povezave med genom, ki pri dobermanih vpliva na lizanje in grizenje njihovega telesa, in lovljenjem repa, zato je naslednjih cilj tega projekta odkrivanje genov, ki so povezani s tem vedenjem.

Pri večini psov se je lovljenje repa pričelo preden so dosegli spolno zrelost, pri starosti od treh do šestih mesecev. Med okoljskimi dejavniki, ki vplivajo na pojav stereotipnega vedenja, sta najbolj izstopala slaba skrb za psa, ko je bil še mladiček, ter zgodnja ločitev mladičkov od matere, kar tudi pri drugih živalskih vrstah pogosto vodi do stereotipnega vedenja.

Na pojav stereotipnega vedenja vpliva zgodnja ločitev mladičev od matere. Foto: Mariana Figueroa

Kako na stereotipno vedenje psov vplivata prehrana in gibanje?

Hkrati so raziskovalci odkrili tudi povezavo med stereotipnim vedenjem in vnosu vitaminov in mineralov – pri psih, ki so k rednim obrokom dobivali tudi te prehrambene dodatke, je bilo tako vedenje bolj redko.

„Naša raziskava ni nedvomno dokazala, da vitamini vplivajo na lovljenje repa, zanimivo pa je, da so se podobni rezultati pokazali tudi pri raziskavah obsesivno kompulzivne motnje (OKM) pri ljudeh,“ pravi raziskovalka dr. Katriina Tiira in dodala, da bodo v naslednjem koraku skušali dognati, ali bi lahko vitamini pomagali psom s takimi vedenjskimi težavami.

Telesna aktivnost nima vpliva na lovljenje repa. Foto: J. K.

Na lovljenje repa pa ni vplivala količina telesne aktivnosti psa, kar je tolažba za lastnike psov s kompulzivnimi vedenji, ki pogosto mislijo, da so za to krivi sami ali pa okolje, v katerem živi njihov ljubljenček.

Ljudje in psi smo si podobni

V primerjavi s kontrolno skupino, v kateri psi niso imeli tovrstnih težav, se psih, ki si lovijo rep, pogosteje soočajo tudi z drugimi stereotipnimi vedenji, poleg tega pa so bili ti psi tudi bolj plašni, bali so se tudi glasnih zvokov, kar so karakteristike, ki se pojavljajo tudi pri ljudeh z obsesivno kompulzivno motnjo. Profesorja Lohija takšni rezultati ne presenečajo: „S psi si delimo okolje, poleg tega pa so nam kot veliki sesalci tudi fiziološko podobni.“

Psi so nam bolj podobni, kot si mislimo. Foto: Cris Watk

Raziskava je nastala v okviru projekta Dogpsych, katerega namen je raziskovanje genetskega ozadja različnih anksioznih motenj, kot so plašnost, kompulzivno vedenje in občutljivost na zvok, pa tudi odkrivanje povezav med tovrstnimi motnjami pri psih in ljudeh.

Čeprav ljudje čustvujemo drugače kot psi, pa ti dobro vedo, kdaj potrebujemo njihovo pomoč – več o tem v članku „Psi vedo, kdaj smo žalostni“!