Indonezijci bodo ogroženo vrsto orangutana zaradi lova in pobijanja kmalu iztrebili, kažejo nedavne raziskave.

Na stotine teh velikih opic prebivalci regije Kalimantan na otoku Borneo vsako leto ulovijo in pobijejo bodisi zaradi njihovega mesa, bodisi ker škodijo njihovim posevkom, poroča National Geographic.

V naravi najdemo le še dve vrsti orangutanov, bornejske in sumatranske. Prvi živijo na otoku Borneo, drugi pa na sosednjem otoku Sumatra. Čeprav so oboji na seznamu ogroženih vrst združenja IUCN, se nova raziskava osredotoča le na bornejske orangutane, ki živijo na področju Kalimantana.

Oglejte si posnetek bornejskih orangutanov:

Njeni rezultati kažejo, da tam vsako leto ubijejo med 750 in 1790 bornejskih orangutanov, kar je ''dovolj visoko število, da resno preti obstoju orangutanov na Kalimantanu,'' sporočajo avtorji raziskave, v kateri je sodelovalo tudi 7000 lokalnih prebivalcev.

Znanstveniki ocenjujejo, da bi v primeru, da bi vsako leto ubili več kot en odstotek samic, to lahko celotno populacijo orangutanov vodilo v izumrtje - zgovoren podatek ni v prid kalimantanskim opicam. Ob predpostavki, da vsako leto ubijejo enako število samcev in samic izračuni kažejo, da je med žrtvami med 0,9 in 3,6 odstotka vseh kalimantanskih samic, kar kaže, da je stanje na Borneu alarmantno.

Osiroteli mladiček bornejskega orangutana. Foto: Daniel Kleeman, Flickr CC

Ljudje proti orangutanom

Na podlagi intervjujev z lokalnim prebivalstvom so raziskovalci ocenili, da so 54 odstotkov orangutanov ljudje ubili za hrano, vendar je pri pobojih teh velikih opic ključen faktor tudi konflikt z ljudmi. Tako je 10 odstotkov ubitih orangutanov izgubilo življenje zato, ker so uničevali pridelke, 15 odstotkov anketirancev pa je dejalo, da vedo za situacije, ko so orangutani prišli v konflikt z ljudmi.

Do teh prihaja predvsem zaradi izginjanja tropskega gozda za potrebe velikih nasadov palm ter širjenja človeških naselbin, zaradi česar orangutani izgubljajo naravno okolje, zaradi pomanjkanja hrane pa pogosteje "ropajo" nasade pridelkov.

Orangutani imajo vse manj naravnega okolja. Foto: cole&tasha, Flickr CC

Ekologinja Amy Dickman z Univerze v Oxfordu veliko število pobitih orangutanov v Indoneziji ne preseneča. „Kljub temu je količina ubojev, ki se dogajajo, za večino ljudi še vedno presenetljiva,'' pravi Dickmanova, sicer vodja projekt Wildlife Conservation Research Unit (WildCRU), ki raziskuje konflikte med ljudmi, levi in ostalimi velikimi zvermi v Tanzaniji.

"Ljudje so zelo osredotočeni na izgubo življenjskega prostora, kar morajo biti, vendar to dostikrat vodi do situacije, ko prostoživeče živali posežejo v prostor, ki ga obvladuje človek, kar povzroči konflikt in kaj hitro živali potegnejo krajši konec,'' pojasnjuje Dickmanova.

Foto: canorus, Flickr CC

''Naslednja težava je v tem, da imajo ljudje pogosto premoč nad prostoživečimi živalmi,'' še dodaja ekologinja, ki pri raziskavi o orangutanih sicer ni sodelovala. ''Ljudje imajo danes na razpolago veliko bolj smrtonosne načine, s katerimi se odzivajo na konflikt. Včasih so ubijali živali preprosto tako, da so jim nastavili vabe v pasti, ali jih ubili s puščicami, kopji. Danes pa uporabljajo strupe, avtomatsko orožje in eksplozive, ki so dosti bolj smrtonosni in učinkoviti,'' opozarja Dickmanova.

Kako mirno sobivati?

Ena izmed svetlih točk raziskave kaže, da je število vaščanov, ki so priznali, da so ubili orangutana, majhno; večina teh, ki so ubili orangutane v Kalimantanu, pa je v svojem življenju ubila le enega ali nekaj teh živali.

''To kaže, da večina ljudi, ki ubijajo orangutane, lahko to stori oportunistično, in da bi bilo relativno lahko prepričati ljudi, da ti poboji niso več družbeno sprejemljivi," pišejo avtorji raziskave

Bomo že kmalu lahko orangutane občudovali le še v živalskih vrtovih? Foto: gsbrown, Flickr CC

Eden izmed načinov, ki bi ustavili konflikt med ljudmi in živalmi, bi bil tudi ta, da bi ljudem zagotovili dovolj sredstev in pomoči, da bi lahko v miru sobivali z živalmi, predlaga Dickmanova. V Tanzaniji je tako WildCRU pomagala vaščanom z boljšimi ograjami za živino. Če so pred to pomočjo velike zveri napadale njihovo živino v povprečju enkrat do dvakrat tedensko, zdaj napadov praktično ni več.