Mednarodni sklad za dobrobit živali IFAW bo v prihodnjih mesecih pričel z delom v Bosni, kjer bodo pomagali lokalnim skupnostim reševati težave s pasjo populacijo. O njihovih načrtih smo se pogovarjali z vodjo projekta, Jan Hannah.

Mednarodna organizacija International Fund for Animal Welfare (IFAW) se že 43 let ukvarja z reševanjem živali in njihovega življenjskega okolja po vsem svetu. Njihovi projekti, s katerimi pomagajo tako zapuščenim ljubljenčkom, kot tudi rejnim in prostoživečim živalim, se odvijajo v več kot 40 državah, ki se jim bo v kratkem pridružila tudi Bosna in Hercegovina.

V decembru je tako skupina IFAW-ovih strokovnjakov obiskala Bosno, da bi ocenila situacijo pasje populacije in naredila načrte za reševanje tamkajšnjih težav. Več o njihovih načrtih nam je razložila strokovna sodelavka IFAW, Han Hannah.

Kakšen je bil vaš prvi vtis o težavah s psi v Bosni?

V Bosno smo prišli na povabilo projekta “Varne skupnosti” razvojnega programa Združenih narodov (UNDP), saj so v večih lokalnih skupnostih zapuščene pse opredeli kot varnostno težavo. Vedeli smo, da bomo delali z živalmi, ki jih večina opredeli kot “brezdomne”, nismo pa vedeli ne koliko jih je ne v kakšnem stanju so.

Ulični pes v Sarajevu. Foto: Jennifer Boyer, Flickr CC

V splošnem so bili psi, ki smo jih videli v treh lokalnih skupnostih, v dobrem fizičnem stanju in so se v družbi ljudi počutili dobro. IFAW se s psi ukvarja po vsem svetu in čeprav živijo v različnih pogojih, je univerzalno dejstvo pri vseh psih, kot udomačeni vrsti, da so odvisni od ljudi za hrano.

Ker smo videli, da so bosanski psi v relativno dobrem fizičnem stanju, to verjetno pomeni, da nekdo skrbi zanje. To seveda ne pomeni, da ne prihaja do krutosti, vendar za večino psov očitno to ne velja.

Obiskali smo tudi zavetišče, v katerem so bili psi v opazno slabšem stanju kot tisti, ki smo jih srečali na ulicah. Zavetišča lahko delujejo na različne načine, tisto, ki smo si ga ogledali pa deluje le kot “skladišče” za pse. Zavetišča imajo pogosto težave s tem, da lahko primerno oskrbijo živali, sploh če te v zavetišče le sprejemajo, ne pa jih tudi oddajajo.

Pogoji za bivanje živali v tem zavetišču pričajo o tem, da zavetišče samo, brez podpore lokalne skupnosti in obširnih projektov, ki bi nagovarjali vzroke za krutosti do živali, za zapustitve in za težavno vedenje psov, ne more rešiti težav, ki jih ima skupnost z varnostjo in zagotavljanjem dobrobiti živali.

V zavetiščih so psi pogosto v slabšem stanju kot tisti na ulicah:

Ker samo z opazovanjem uličnih psov nismo dobili odgovorov, od kod izvirajo težave in kaj ljudi glede tega najbolj skrbi, smo se sestali z lokalnimi oblastmi in prisluhnili njihovemu pogledu na to, kaj so njihove težave in kaj skrbi občane.

V vsaki od lokalnih skupnosti so predstavili različne konflikte med ljudmi in psi in različne nivoje tolerance psov v njihovi skupnosti. Pri tem je šlo za enake zdravstvene in varnostne skrbi, kot v drugih državah, zanimivo pa je, da so v različnih krajih dajali poudarek različnim težavam.

Ker navadno konflikti med psi in ljudmi pripeljejo do trpljenja živali, so za nas pogledi ljudi, ki s tem živijo, izredno pomembni za oceno stanja.

Kaj bi rekli, da je osnoven vzrok za težave v Bosni? Se jih sploh lahko reši?

V osnovi lahko vsako težavo s populacijo prostoživečih psov rešimo, če naslovimo prave dejavnike.

Ulični pes v Tuzli. Foto: The Advocacy Project, Flickr CCV Bosni živijo psi, ki so vedno pod nadzorom lastnikov in psi, ki so lastniški, a se prosto gibajo po ulicah. Lokalne skupnosti ti tavajoči psi skrbijo zaradi nevarnosti ugrizov, zoonoz (bolezni, ki se prenašajo na ljudi, op. a.) in problematičnega vedenja, zato morajo oceniti populacijo svojih psov, da bodo lahko ugotovili, kateri so tisti, ki tavajo po ulicah in od kod prihajajo.

So to psi, ki jih čez dan ljudje spustijo in se ponoči vrnejo domov, ali gre za pse, ki ves čas živijo na ulicah in jih ljudje le hranijo; gre za zapuščene pse, ki so prišli od drugod, ali so se skotili na ulici?

Ko bodo odgovorili na ta vprašanja, bodo vedeli, s kom v svoji skupnosti bi morali delati in kako. To lahko vključuje izobraževanje ljudi o odgovornem skrbništvu psov, zagotavljanje dostopa do veterinarskih storitev (vključno s cepljenji, sterilizacijami in kastracijami), predpise o odgovornem lastništvu psov, izobraževanje o preprečevanju ugrizov, itd.

Pri upravljanju s populacijo psov je najbolj pomemben dejavnik interakcija ljudi s psi ter kako ljudje skrbijo (ali pa ne) za svoje pse. Reševanje težav s psi je bolj povezano s tem, da spremenimo odnos ljudi do živali, kot pa, da spremenimo pse. Da bomo rešili te težave, morajo ljudje postati bolj odgovorni za svoje pse, skrbeti zanje in delovati tako, kot se je odločila njihova skupnost.

V svojem blogu ste zapisali: “Težave s spi so pogosto zakoreninjene v vedenju ljudi; če hočemo rešiti pasje težave moramo razumeti in spremeniti ljudi.” Ali bi glede na vaše izkušnje v drugih državah rekli, da se odnos ljudi do prostoživečih psov lahko spremeni? Kako se navadno lotite te težave?

Naj najprej pojasnim, da so psi v Bosni večinoma “tavajoči” psi, ki so v dobrem stanju in socializirani na ljudi. Če tam vidite psa na ulici, to še ne pomeni, da nima lastnika, ali da je prostoživeč, ampak le to, da je na ulici. V lokalnih skupnostih, ki smo jih obiskali, različno tolerirajo takšne pse, kar kaže na to, da je odnos do psov lahko različno dober tudi brez, da bi v to posegali.

Ko ljudje razumejo, kaj se od njih v smislu odgovornosti za žival pričakuje, ko se ljudje počutijo varne v bližini psov, poskrbijo za njihovo zdravje in vedenje, se lahko odnos do psov spremeni. V eni od skupnosti na primer takšne pse cenijo zato, ker preprečujejo, da bi se v mesto naselili drugi psi in pomagajo uravnavati populacijo podgan.

Mladiček na ulici Tuzle. Foto: The Advocacy Project

Ljudje lahko spremenijo odnos do psov, vendar je za to potreben čas. Do sprememb lahko pride z izobraževanjem, prevzemanjem osebne odgovornosti in razvojem vrednot ljudi ob podpori lokalnih skupnosti – vse to vodi v stabilno, zdravo in varno pasjo populacijo.

Kakšni so načrti IFAW v Bosni? Ste bolj naklonjeni izgradnji zavetišč in posvajanju nelstniških psov ali programom sterilizacije in kastracije in ponovnega izpusta? Koliko vaših strokovnjakov bo delalo na projektu in kdaj se bo ta pričel izvajati?

Naše izkušnje so pokazale, da v večini primerov ne obstaja enostavna rešitev, ki bi nagovorila vse težave dobrobiti psov.

Rešitev težav mora biti prilagojena posamezni situaciji. Foto: IFAWVeliko boljše je o zavetiščih in sterilizacijah in kastracijah razmišljati kot o enih od orodij za upravljanje s pasjo populacijo. Ostala orodja vključujejo izobraževanje, zakonodajo, strokovno usposabljanje, veterinarsko oskrbo, itd.

Pomembno je, da si ta orodja ogledamo v kontekstu posameznih skupnosti, njihovih težav in potreb ter nato izberemo takšno kombinacijo orodij, ki bo lahko najboljše pomagala specifični skupnosti in njeni edinstveni populaciji psov.

Dolgoročni načrt je, da IFAW pomaga skupnostim razviti njihov lasten načrt za upravljanje s populacijo psov, tako da bo vsak poseg izoblikovala skupnost sama. Na ta način ljudje sami prevzamejo pobudo, IFAW pa jim pri tem nudi podporo.

Po našem obisku v decembru, smo sestavili priporočila za občinsko upravo v Prijedoru, Sanskem Mostu, Višegradu in Bratunacu. Poleg splošnih priporočil smo jim ponudili tudi pomoč IFAW-ovih strokovnjakov (veterinarjev, predavateljev, vodij zavetišč in strokovnjakov za nadzor živali).

Ko bodo skupnosti pripravile svoje načrte in bodo ti pripravljeni za izvajanje, jim bomo pomagali, kjer jim bomo lahko, da bomo zagotovili njihov uspeh. Pričakujemo, da bomo s tem začeli že v aprilu.

IFAW vodi kar nekaj mednarodnih projektov za dobrobit družnih živali – katere so vaše najbolj uspešne zgodbe?   

Pogosto lahko uspeh dosežemo le, ko pravilno ocenimo, kaj je težava. Če težavo prepoznamo zgolj kot “psov je preveč”, v resnici pa je težava v tem, da ljudje niso odgovorni skrbniki, nobeni posegi ne bodo delovali. Z drugimi besedami; rešitev mora ustrezati težavam. IFAW je s takim pristopom dosegel kar nekaj uspehov.

Za prebivalce Johannesburga v Južni Afriki je dolgo veljajo prepričanje, da so kruti do živali in zanje ne skrbijo, ker so bili tamkajšnji psi in mačke običajno v slabem stanju, konflikti med živalmi in ljudmi pa so bili pogosti. IFAW je ugotovil, da ljudem ni bilo vseeno, vendar enostavno niso imeli znanja o osnovni oskrbi živali in niso imeli dostopa do storitev, da bi poskrbeli zanje. Z izobraževanjem in zagotavljanjem dostopa do veterinarjev se je odnos ljudi do živali spremenil – zdaj v teh skupnostih zanje skrbijo tako, da imajo od tega koristi ne le živali, ampak tudi ljudje.

IFAW deluje tudi na Baliju. Foto: IFAW

Tudi na Baliju so se ljudje pritoževali, da so videli ulične pse v grozljivem stanju, predvidevali so, da so nelastniški. V resnici je veliko teh psov imelo lastnike, ki so si jih želeli, vendar zanje niso mogli poskrbeti v skladu s pričakovanji svoje skupnosti. Tudi tukaj je šlo za pomanjkanje izobrazbe in dostopa do storitev, zato so tamkajšnji IFAW-ovi projekti posvečeni temu, da pomagamo lastnikom k boljši oskrbi živali. Zdaj lahko poskrbijo za potrebe svojih živali in sami zanje prevzamejo odgovornost, kar je tudi za lastnike pozitivna izkušnja.