Steklina je smrtna bolezen, ki se s slino prenaša iz živali na ljudi. Po letu 1950 se pri nas pri ljudeh sicer ni več pojavila, v lanskem letu pa so potrdili okužbo s steklino pri štirinajstih lisicah in dveh kravah.

Steklina je ena najstarejših poznanih zoonoz, saj so jo prvič opisali 2300 let p.n.š. Pojavlja se po vsem svetu, do leta 1885, ko je Louis Pasteur prvič uporabil cepivo proti steklini, je bila bolezen neozdravljiva.

Bolezen, ki lahko prizadene vse sesalce, se prenaša preko okužene sline - z ugrizi in praskami okuženih živali, pa tudi preko poškodovane kože in sluznic. Inkubacijska doba bolezni traja 2 do 3 mesece, lahko pa tudi do šest let, odvisna pa je od mesta ugriza ter količine in tipa virusa.

Ob svetovnem dnevu boja proti steklini po vsem svetu organizirajo cepljenja psov. Foto: Dr Perfecto Buyamba Kabanshi

Vsako leto za steklino umre več kot 55.000 ljudi, do večine smrtnih žrtev pride v nerazvitih državah Azije in Afrike. Pri tem gre najpogosteje za posledice ugriza steklega psa, v 30 do 60 odstotkih primerov gre za otroke, mlajše od 15 let.

Urbana in silvatična steklina

Pri steklini razlikujemo dve vrsti kužnih krogov - silvatični in urbani. Urbana steklina je bolezen, ki se zadržuje v populacijah divjih in potepuških psov, ki bolezen širijo z ugrizi; medtem ko je silvatična steklina bolezen gozdnih živali. Pri nas je glavni rezervoar stekline rdeča lisica.

V Sloveniji so urbano obliko stekline z uvedbo obveznega cepljenja psov proti steklini, prepovedjo prostega gibanja psov in nadzorom nad potepuškimi psi izkoreninili v 50. letih prejšnjega stoletja.

Lisice so v Evropi glavne prenašalke stekline. Foto: Stock.Xchng

Pojavnost stekline v Sloveniji

Zadnji primer stekline pri ljudeh je bil ugotovljen leta 1950, vendar to ne pomeni, da je Slovenija prosta stekline, saj so leta 1973 v Prekmurju pri lisici zabeležili prvi primer silvatične stekline. V letu 1979 se je steklina pojavila še na severu države, nato pa se je razširila čez celotno ozemlje. Od takrat je v različnih obsegih stalno prisotna.

Leta 1988 smo v Sloveniji pričeli s celjpljenjem lisic proti steklini s polaganjem vabe – takrat je bilo ugotovljenih 1.067 primerov stekline, nato pa je število primerov te bolezni drastično upadlo.

V letu 2008 je število primerov ponovno naraslo, predvsem zaradi visoke pojavnosti stekline na Hrvaškem, kjer zaenkrat še ne izvajajo peroralnega cepljenja lisic. Istega leta so na Bizeljskem odkrili tudi zadnji primer stekline pri psu.

Lani je bilo na celjskem po ugrizu živali proti steklini cepljenih 164 ljudi. Foto: Carol E. Davis

Lani so za steklino pregledali 2.573 živali in okužbo potrdili pri 14 lisicah in dveh kravah. Celotnih letošnjih podatkov sicer še ni na razpolago, pri 775 živalih, ki jih je veterinarska služba pregledala med januarjem in marcem pa prisotnosti virusa stekline niso odkrili.

Ko pride do ugriza  

Ljudje, ki jih poškodujejo domače ali divje živali, morajo biti po ugrizih, če veterinarsko opazovanje živali ni možno, proti steklini zaščiteni s cepljenjem. To velja še posebej v primerih, ko človeka poškoduje neznana oziroma divja žival ali pa okoliščine ugriza nakazujejo, da je žival stekla.

»Na Celjskem smo v letu 2008 potrdili steklino tudi pri psu, ki proti steklini ni bil cepljen. Zaradi tega je potrebno še posebej opozoriti, da je ob vsakem ugrizu živali potrebno poskrbeti za antirabično zaščito poškodovanca. Najnevarnejše so rane, ki segajo čez podkožje,” je pojasnila dr. Alenka Trop Skaza, predstojnica oddelka za epidemiologijo na Zavodu za zdravstveno varstvo Celje.

V njihovi antirabični ambulanti vsako leto obravnavajo približno 600 ljudi, ki so jih poškodovale divje ali domače živali, povzročitelji ugrizov pa so najpogosteje psi in mačke.

Ob ugrizu epidemiologinja svetuje, da rano najprej temeljito speremo s tekočo vodo in navadnim milom. Rane ne polivamo z razkužili in alkoholom. Nemudoma moramo obiskati zdravnika zaradi oskrbe poškodbe in zaščite proti tetanusu. Nato moramo na obravnavo še v antirabično ambulanto območnega zavoda za zdravstveno varstvo.

Na Zavodu za zdravstveno varstvo priporočajo preventivno cepljenje vsem, ki so zaradi poklica ali hobije bolj izpostavljeni okužbi, pa tudi potnikom, ki se odpravljajo na območja, na katerih je steklina endemična – na primer v Nepal, Indijo ter nekatere države Afrike in Južne Amerike.