Nenadni poki lahko prestrašijo živali, zato je december za veliko žverc najbolj stresen mesec v letu. Kinologinja Karmen Zahariaš je za naše bralce pripravila nekaj nasvetov, kako lahko svojemu psu pomagate omiliti strah pred glasnimi zvoki.

Čeprav so pri nas petarde prepovedane, se žal še vedno najdejo takšni, ki jih z veseljem uporabljajo. Pri tem niti ne pomislijo na to, da se nekatere živali glasnih pokov bojijo in da jim s svojim početjem povzročajo velik stres.

Če ne gre za prehud strah, lahko na vedenje živali vplivamo tudi sami in ji s tem pomagamo prebroditi praznično pokanje. 

Pri tem je najbolj pomembno, da ob pokanju ostanemo mirni in dajemo vtis, kot da se ne dogaja nič posebnega. Pes nas opazuje in posnema naše vedenje.

Nekateri psi z ognjemetom in petardami na srečo nimajo težav. Foto: luf sugarskull, Flickr CC

Česa ne smemo storiti

• Če bomo psu zgolj preprečili, da bi iz strahu bežal ali uničeval stvari okoli sebe, ne bo zadosti, saj to samo po sebi ne zmanjšuje strahu.

• Psu ne smemo nikoli sami dajati pomirjeval, ne da bi se prej posvetovali z veterinarjem. Zdravila namenjena ljudem lahko psom škodujejo ali so zanje celo usodna.

• Psa ne smemo tolažiti, saj bomo tako njegov strah še okrepili. Ne trepljajmo ga v želji, da bi ga tako ohrabrili!

• Psa ne kaznujmo, če se boji!

• Ne zapirajmo ga v kletko, saj bi se lahko poškodoval, ko bi hotel na silo priti ven.

• Ne ravnajmo po načelu "vrzimo ga v vodo, pa bo že splaval" - psa ne izpostavljajmo bližini oziroma izviru njegovega strahu, ampak mu omogočimo, da se bo lahko zatekel nekam, kjer se bo počutil varnega.

• Če je strah psa zares močan, je najbolje, da poiščemo pomoč strokovnjaka za vedenje psov.

Premagovanja strahov se je najboljše lotiti ob pomoči strokovnjakov. Foto: Ed Yourdon, Flickr CC

Nekatere pse lahko zamotimo in preusmerimo njihovo pozornost.

Ta metoda se najbolj obnese takrat, ko psa šele začenja skrbeti; ko opazimo prve znake, da se pes začne zavedati motečih zvokov. Takrat začnemo s psom takoj početi nekaj, kar ima zares rad, kot je na primer igra z žogico. Lahko tudi vadimo vaje poslušnosti ali trikce, ki jih ima pes rad. Močno ga hvalimo in mu dajemo čim okusnejše priboljške.

Če postanejo moteči zvoki preglasni, bo pes morda le "popustil" in začel kazati strah, a na omenjeni način bomo njegov strah vsaj nekoliko odložili.

Če se začne pes zares bati, prenehajmo z aktivnostmi, s katerimi smo poskušali njegovo pozornost preusmeriti.

Trikci in slastni priboljški lahko psa zamotijo, da sploh ne zazna pokanja! Foto: Ed Yourdon, Flickr CC

Nekaterim psom pomaga, če se lahko umaknejo nekam, kjer se počutijo varni

• Psu pripravimo »varno zavetje«, kamor se lahko zateče, kadar ga je strah – majhen, temen prostor, ki je kolikor je le mogoče zaščiten pred zunanjimi zvoki.

• Psa spodbujamo, naj gre tja, kadar se začne pokanje.

• Ne vlecimo in ne zapirajmo ga tja na silo!

• Pes mora imeti v zavetje vselej prost dostop in izhod

• V zavetju psu priredimo same dobre stvari – dajmo mu posebej dobre priboljške, poigrajmo se,…

Bo še dolgo pokalo? Foto: chappy14, Stock.Xchng

Spreminjanje vedenja

Uporabimo lahko določene tehnike desenzibilizacije in protipogojevanja, kar pomeni, da psa naučimo, da se bo prenehal bati zvokov, ki mu povzročajo strah. Postopek je dolgotrajen in mora potekati zares postopoma.

Ravnamo takole: posnamemo pokanje petard ali druge glasne in nenadne zvoke (ponekod lahko kupimo že posneto kaseto ali CD). Posnetek predvajamo takrat, ko je pes sproščen.

Začnemo z zelo tihim predvajanjem in medtem psu ponudimo reden obrok hrane ali mu dajemo priboljške, lahko pa se z njim tudi igramo njegovo najljubšo igro.

Psu zvoke, ki mu povzročajo strah, predvajajte, ko bo popolnoma sproščen. Foto: kyota, Flickr CC

To redno ponavljamo več tednov ali celo mesecev zapored, vsakič predvajamo posnetek le nekoliko glasneje. Če se začne pes bati, glasnost za nekaj naslednjih »seans« spet zmanjšamo na tako jakost, ki psa še ni motila.

Če se ne držimo navodil in ne delamo zares postopoma in redno, postopek odvajanja ne bo učinkovit in lahko stvari še poslabšamo.

Če ne bomo dosegli napredka, je najbolje, da se posvetujemo z behavioristom, strokovnjakom za vedenje hišnih živali, ki sodeluje z veterinarjem, saj je včasih je ob vsem tem potrebna tudi terapija s pomirjevali.