Španski pasji pekel
Ob koncu lovske sezone v Španiji vsako leto zavržejo od 50.000 do 150.000 galgov – hrtov, ki jih uporabljajo pri lovu. Večino doleti žalostna usoda, nekaj pa jih vendarle dočaka lepše življenje v tujini – tudi v Sloveniji.
Španske hrte galge v njihovi domovini tradicionalno uporabljajo za lov na zajce. Vzrejajo jih predvsem t.i. „galgueri“ (lovci z galgi) in Romi, pri tem pa nanje ne gledajo kot na hišne ljubljenčke pač pa kot na lovski pripomoček.
Psi so nadomestljivi, zato ne skrbijo za njihovo zdravje ali dobrobit – navadno so nameščeni v kleteh, brez dnevne svetlobe ali pa so na težke verige priklenjeni kar sredi polja, brez zavetja pred soncem. „Živijo v lastnih iztrebkih, zato imajo vneto kožo, žulje, razjede, ker jih je veliko skupaj, se nekontrolirano parijo med seboj. Prostori, kjer so psi, so pogosto stran od ljudi in galguerosi jih obiskujejo enkrat do dvakrat na teden, takrat jim mogoče prinesejo ostanke hrane, suh kruh,.. Pogosto jih pretepajo in preden jih odpeljejo na lov, jih vsaj pet dni stradajo, da bolj zavzeto lovijo,“ grozljive razmere opisuje Maša Goriup, članica društva Hrtji svet Slovenije.
Zaradi slabih življenjskih pogojev so psi navadno že po eni lovski sezoni, ki traja od septembra do januarja, izredno izmučeni in tako neprimerni za nadaljnje delo – galgueri več kot tri leta obdržijo le redko katerega psa; izjema so samice, ki jih uporabljajo za razplod.
Foto: Galgorescue.org
„Ko se lovska sezona konča, se psov, ki so iztrošeni, znebijo. Pse pogosto obesijo, pretepejo do smrti, vržejo v vodnjake, zastrupijo, jih žive zažgejo, uporabijo za tarče pri lovu ali za vabo v pasjih bojih; tisti bolj 'humani' jih pa zapustijo - odpeljejo daleč stran, če pes sledi avtomobilu, mu polomijo eno ali več tačk,“ pravi Maša.
Galgi v Španiji težko najdejo nov dom
Po optimističnih ocenah španskih organizacij za zaščito živali se lovci na tak način znebijo 50.000 psov letno, bolj črnoglede ocene pa omenjajo tudi do 150.000 zavrženih galgov na leto. Zapuščeni galgi se pogosto znajdejo v „perrerah“ ali postajah smrti. Gre za občinska zavetišča v mestih in vaseh, ki nimajo drugih zavetišč. Večino psov v njih po 14 do 21 dneh uspavajo, med peščico posvojenih psov pa je le malo galgov, saj jih Španci še vedno obravnavajo kot tretjerazredne pse.
V zadnjih letih so predvsem priseljeni tujci ustanovili več zavetišč, ki se ukvarjajo z reševanjem galgov. Z enim od največjih zavetišč, Scooby Medina, ki je v letu 2011 v nove domove spravilo 1100 psov, sodeluje tudi društvo Hrtji svet, ki za pse išče posvojitelje v Sloveniji.
Vodja zavetišča Scoobi Medina je učitelj v osnovni šoli in v pouk skupaj s kolegico Ano, ki v zavetišču pomaga kot prostovoljka, vključuje problematiko galgov, zaradi boljše osveščenosti pa se odnos do galgov počasi izboljšuje: „Ana je omenila, da zdaj še komaj kje najdeš kakšnega obešenega galga na drevesu, medtem ko je bila to včasih stalnica ob sprehodih po gozdovih. Zasluga gre vsakodnevnemu trudu prostovoljcev pri ozaveščanju, ter organizacijam, ki plačajo jumbo plakate sredi Madrida, kjer pokažejo slike galgov in izobraževalni napisi.“
Pred dvema letoma so začeli na problematiko opozarjati tudi španski mediji, zaradi česar se problematike vedno bolj zavedajo tudi ljudje v večjih mestih: „Tam tudi najdeš ljudi, ki posvojijo galga in se z njim upajo sprehajati po ulici, medtem ko so galgi v vaseh zaničevani in otroci vanje mečejo kamenje.“
Foto: Hrtji svet Slovenije
Posvojitelje je potrebno skrbno izbrati
Za večino galgov je edina rešitev posvojitev v tujino - tudi v Slovenijo, kjer društva, kot je Hrtji svet, skrbno izbirajo primerne posvojitelje. Hrti so namreč karakterno nekoliko bolj zahtevni psi, tisti, ki prihajajo iz zavetišč, pa imajo za seboj pogosto travmatično preteklost.
„Marsikateri izmed posvojenih psov je tudi poln fizičnih brazgotin, ima narobe zaceljene zlome, mu manjka delček ušesa ali kakšen prst na nogi. Večina psov ima hud lovski nagon in se zato sprehajajo lahko le in zgolj na povodcu, spuščeni pa so lahko le na varno ograjenih prostorih. Nekateri psi potrebujejo tudi nagobčnik, sploh pri igri z manjšimi psi, ki jih lahko mimogrede zamenjajo za zajce,“ posebnosti hrtov opisuje Maša.
Maša z Olayo. Foto: Maša Goriup
Galgi sicer dnevno potrebujejo enako količino sprehodov kot psi podobne velikosti, pojedo ravno toliko, potrebujejo pa mehko ležišče, stik s človekom in toplo okolje, saj nimajo podkožne maščobe: „Zaradi tega niso primerni za zunanje bivanje, potrebujejo pa tudi širše ovratnice, da se izognemo poškodbam sapnika ob potegu, predvsem pa potrebujejo veliko ljubezni, ki jo tudi obilno vračajo.“
V novem domu trpinčene živali vzcvetijo
Maša je tudi sama posvojila psičko Olayo, ki so jo uporabljali za razplod, nato pa je pristala v perreri Bandjoz in nazadnje v zavetišču Scooby Medina. „Bila je zavaljena, malo siva po gobčku in nič kaj zanimive tigraste barve, kar je najpogostejša barva galgov. Vsi so jo opisovali kot 'penzjonistko', 'damo srednjih let', 'neaktivnega psa'. Potem se je naša pot šele začela,“ se spominja Maša.
„Olaya je z vsakim dnem postajala bolj 'popolna', popolnoma smo se ujeli, veliko smo hodili na sprehode, se igrali in zabavali. Preteklo je kar nekaj časa, ko smo zopet pogledali fotografije prvih dni in ugotovili kakšna lepotica je postala. Kar naenkrat so tudi ostali spoznali, da je Olaya postala čisto drugačna, umirjena in ubogljiva dama, ko je treba pa živahna, prilagodljiva in malo nora.“
Foto: Hrtji svet Slovenije
„Neverjetno je, kako se hrti na poti od zavetišča do novega doma spremenijo, tako fizično, kot tudi psihično,“ dodaja Maša, ki je že dvakrat obiskala zavetišče Scooby Medina. „Mislim, da se človek največ nauči o galgih z obiskom zavetišča. Tam sem spoznala, kako izgledajo majhni prostori s preveč psi, kamor pride podgana, kako psi tvorijo krdela, kakšne poškodbe nastanejo zelo hitro, kako si želijo pozornosti človeka, kako izgleda pogled psa, ki ga človek pripelje v zavetišče in ga tam pusti. Nekaj najbolj neverjetnega pa je, da prestrašen galgo nikoli ali pa zelo zelo redko ugrizne. Njihova naravna obramba je, da se stisnejo v kot, kjer so ujeti, zaprejo oči in čakajo, da situacija mine. To je tudi razlog, da jih Španci izkoriščajo na vse možne načine.“
Foto: Hrtji svet Slovenije
„Hrti so nekaj posebnega. In to je tisto, kar si nekateri želimo posvojiti. Tak karakter kot ga ima hrt, v zavetišču v Sloveniji ne moreš dobiti, zato se odločamo za posvojitev hrta iz tujine,“ še še pravi Maša, ki vsem, ki se zaljubijo v hrte, priporoča, da psa raje posvojijo kot kupijo.
Tudi vi lahko pomagate španskim hrtom
S pomočjo društva Hrtji svet je od septembra 2006 nove domove našlo že 140 psov, že aprila pa se bo ta številka povzpela na 150 rešenih psov. Če sami ne morete posvojiti hrta, jim lahko pomagate tudi z nakupom društvenih izdelkov, s sodelovanjem na dobrodelnih licitacijah na Facebook strani društva, s finančnimi donacijami; pa tudi s tem, da o problematiki spregovorite s prijatelji in znanci.
