Večina dobrih lastnikov je s svojimi ljubljenčki stkala zelo trdne in ljubeče vezi, zato je naravno in razumljivo, da ob njihovi smrti občutijo žalost, osamljenost in strah. Vsak pa se s temi čustvi in načinom prebolevanja sooča na svoj način.

Žalost, ki jo občutimo ob izgubi, je odvisna od vsakega posameznika in od vloge, ki jo je ljubljenček imel v našem življenju. Če izgubimo delovnega psa ali psa vodnika, z njegovim odhodom ne izgubimo samo ljubljenčka, temveč tudi svojega sodelavca ali celo svojo neodvisnost. Žalost je toliko večja tudi, kadar smo ga spremljali ob dalj časa trajajoči bolezni ali živeli sami z njim. Kadar pa smo morda odlašali z odhodom k veterinarju ali si vseh stroškov zdravljenja celo nismo mogli privoščiti, pa občutek žalosti spremlja tudi velik občutek krivde.

Miša (1991-2002) in Ajka (1995-2005)

Vsakdo žaluje na svoj način. Nekateri doživljajo žalovanje v stopnjah (zanikanje, jeza, krivda, depresija in sprejemanje), spet drugi pa ga občutijo kot valovanje z bolečimi in manj bolečimi trenutki. Pri tem so boleči trenutki na začetku globlji in trajajo dalj časa, sčasoma pa postajajo krajši in šibkejši. Kljub temu lahko še leta po izgubi določen zvok ali drug dražljaj prikliče na plano boleč spomin.

Čas žalovanja je prav tako odvisen od posameznika. Nekateri se počutijo bolje že po nekaj tednih, mesecih, spet drugi potrebujejo leta.

Soočanje z izgubo

Pomembno je, da smo s svojimi občutji potrpežljivi in se v prebolevanje ne silimo. Prav tako nikakor ne smemo drugim dovoljevati, da nas v to silijo. Naša žalost je samo naša in nihče drug nam ne more in ne sme določiti, kdaj je čas, da prebolimo in pozabimo. Nikakor pa nas ne sme biti sram svojih čustev! Najslabše, kar lahko naredimo, je, da čustva potlačimo in jih ignoriramo!

• Za prebolevanje je najbolj pomembno, da se soočimo z vso žalostjo, strahom in osamljenostjo in delamo na tem.
• Pogovarjajmo se z ljudmi, ki so doživeli podobno, se počutijo podobno in nam lahko svetujejo in pomagajo.
• Prav tako nam pomagajo različni rituali, kot so izdelava spominkov za ljubljenčka in njegov pogreb, kjer lahko odprto izrazimo čustva in se od njega v miru poslovimo.
• Ne pozabimo nase, saj nam stres, ki smo ga doživeli ob smrti, pobere precej energije, pomembno je, da ohranimo dovolj fizične aktivnosti, spanca in pravilne ter redne prehrane.
• Ohranimo tudi rutino in dnevne obveznosti do ostalih živali, če jih imamo. Tudi one so utrpele izgubo prijatelja in zanje je stres še toliko večji, če lastnik izraža veliko stisko in nemoč. Aktivnosti z njimi lahko še celo povečamo.

Gizmo (1992-2007)

Še posebej veliko stisko pa ob smrti ljubljenčka doživljajo starostniki, ki živijo sami in je žival bila edini prijatelj, ki so ga imeli. Zanje je najbolj pomembno, da najdejo neko novo zanimanje, krožek, tečaj ali pa pomagajo drugim starostnikom pri oskrbi ljubljenčkov.

Otrokom pustite žalovati

Izguba ljubljenčka je za večino otrok prvi stik s smrtjo, zato je zelo pomembno, da jim ob tem stojimo ob strani in pomagamo. Pustimo jim, da vidijo tudi našo žalost, vsekakor pa spoštujmo njihovo in jim jo dovolimo svobodno izražati. Naj bodo ponosni, da so sposobni takšnih globokih čustev za druga bitja. Zagotovimo jim, da niso sami krivi za smrt ljubljenčka in se odprto pogovorimo o vseh skrbeh in dvomih.

Kadar je ljubljenček bolan ali star, jih vključimo v proces umiranja (starosti primerno, seveda). Odkrito jim razložimo, zakaj je potrebna evtanazija in jim pustimo, da poslednje dragocene trenutke preživijo z njimi. Dovolimo jim sodelovati pri izdelavi spominkov in pripravi pogreba njihovega prijatelja.

Nikakor pa jih ne silimo v posvojitev novega ljubljenčka kot nadomestila!

Ghandi (1995 - 1999)

Evtanazija

Evtanazija je ena najtežjih odločitev vsakega lastnika živali. Zanjo se odločimo le po diagnozi hude, neozdravljive bolezni in kadar se zavedamo, da kljub pomoči žival ne bo preživela, le izjemno trpela. Upoštevati moramo več dejavnikov, kot so sposobnost živali za kakršnokoli aktivnost, bolečina in trpljenje, huda neozdravljiva bolezen ali večja poškodba.

Od posameznika je odvisno ali bo žival spremljal na zadnjo pot in ji stal ob zadnjih zdihljajih ob strani, ali pa bo to prepustil veterinarjem.

Kdaj je čas za novega ljubljenčka?

Vsak sam začuti kdaj je preteklo dovolj časa, da v svoje življenje spusti novega družinskega člana. Vsekakor je pomembno, da najprej prebolimo smrt prejšnjega, saj prehitevanje nikomur ne koristi. Najslabše je, kadar želimo žival nadomestiti z novo, jo kopirati. Zavedati se moramo, da ima tako kot človek tudi vsaka žival svojo osebnost, ki jo je treba spoštovati in je ne obravnavati zgolj kot nadomestek. Nadomeščanje bo skoraj gotovo vodilo le v frustracije in razočaranja, kar pa si nihče, še najmanj pa nova žival, ne zasluži.

Kakorkoli se že odločimo, vzemimo si najprej čas za žalovanje za starim prijateljem in sledimo lastnim občutkom in tako bomo sčasoma in glede na naše potrebe spet pripravljeni na novega.