Zaradi več tisočletij načrtne vzreje psov je danes zelo težko odkrivati starodavne genetske korenine naših ljubljenčkov, ki se od prvih udomačenih psov močno razlikujejo.

Mednarodna skupina znanstvenikov je pod vodstvom evolucijskega biologa dr. Gregerja Larsona analizirala genetsko sestavo sodobnih psov 35 različnih pasem skupaj z arheološkimi ostanki psov in genetskimi vzorci sivega volka.

Pri tem so ugotovili, da imajo sodobne pasme le malo skupnega z njihovimi starodavnimi predniki, zato je odkrivanje njihovih korenin po tej poti težka naloga. Zgodovina udomačitve psov tako še vedno ostaja skrivnostna, saj znanstvenikom kljub napredku znanosti še ni uspelo ugotoviti kje, kdaj in kako se je začelo prijateljstvo med ljudmi in psi.

„Starodavne pasme“ več ne obstajajo

Čeprav tudi danes kar nekaj pasem izgleda tako kot psi, ki so na primer upodobljeni v egipčanskih piramidah, pa sta križanje in načrtna vzreja privedla do tega, da nobene od pasem ne moremo označiti za 'starodavno': “Tudi pasme, kot so akita, šarpej in afganistanski hrt, ki naj bi veljale za najstarejše pasme, niso prvim udomačenim psom zaradi posledic križanja prav nič bližje kot ostale pasme.”

Foto: pleple200

Nekaj pasem, kot so basenji, saluki in avstralski dingo, se sicer genetsko razlikuje od drugih pasem, zato je v preteklosti veljalo, da so to „prvinski psi“, kar pa je raziskovalna skupina dr. Larsona zavrgla - njihova genetska različnost ni posledica neposrednega sorodstva s starodavnimi psi, ampak tega, da so bili geografsko odmaknjeni in tako niso bili del viktorijanskega razcveta kinologije, ki je v 19. stoletju izoblikoval pasme, ki jih poznamo danes.

Naši predniki sodobnih psov ne bi razumeli

Žal križanje, ki je privedlo do današnjih pasem, znanstvenikom onemogoča vpogled v zgodovino udomačitve psov, jasno pa je, da so se današnji ljubljenčki od svojih prednikov genetsko precej oddaljili, kar je povezano tudi s spreminjanjem funkcij psov v družbi.

Lesorez iz 17. stoletja.

Ko so jih ljudje pred 15.000 leti prvič udomačili, so bili psi predvsem delovne živali, šele pred 2000 leti pa so prvič postali tudi domači ljubljenčki. Tudi v sodobni zgodovini so psi še do nedavnega opravljali specifične naloge in niso bili zgolj družabniki, kot je to v navadi danes.

“Tako videz kot tudi vedenje sodobnih psov bi bila našim prednikom, ki so živeli le pred nekaj stoletji, precej nenavadna,” pravi dr. Larson. Na genetsko raznolikost psov so vplivali tudi selitveni vzorci ljudi in veliki zgodovinski dogodki, kot je druga svetovna vojna, ki so vplivali na velikost pasje populacije.

Mozaik fanta s pasjim mladičem izvira iz Konstantinove palače v Istanbulu, 4. st. n.š.

“Ljudje imamo pse resnično radi, spremljali so nas na selitvah po vseh kontinentih. Ironično je, da ravno zato, ker so povsod navzoči in ker so tako močno povezani z nami, ne moremo odkriti njihovega izbora in s težavo spoznavamo, kako je pes postal človekov najboljši prijatelj,” še pravi dr. Larson.

Kljub temu, da zgodovina udomačitve psov ostaja zavita v tančico skrivnosti, pa so raziskovalci prepričani, da bodo njihove ugotovitve pripomogle k boljšemu razumevanju izvora psov in zgodnjega razvoja naše civilizacije.