Okolje, v katerem odraščajo pasji mladiči, v veliki meri vpliva na kasnejši pojav displazije kolkov.

Displazija kolkov je dedno pogojena bolezen sklepov, ki se pojavlja predvsem pri psih večjih pasem. Zaradi nepravilno raščenih kosti kolkov ali zaradi ohlapnih vezi pri psih z displazijo glavica stegnenice uhaja iz sklepov in sčasoma povzroča še druge težave, kot je odpadanje hrustanca in izrastke kosti.

Oglejte si posnetek mladička boksarja, ki kaže znake displazije kolkov:

Do displazije kolkov lahko sicer pride tudi zaradi poškodb, najpogosteje pa je dedno pogojena. Na pojav in razvoj displazije predvsem v obdobju rasti živali močno vplivajo okoljski dejavniki, zadnja študija, ki so jo opravili na Norveškem, pa kaže, da je pri tem najbolj ključno obdobje od kotitve do starosti treh mesecev.

Veterinarka Randi I. Krontveit je za svojo doktorsko nalogo preučevala pojav displazije kolkov pri štirih pasmah psov in pri tem odkrila, da je v veliko primerih na pojav bolezni vplivalo okolje, v katerem so psi odraščali.

Foto: Matt Allworth, flickr CC

“Psi se z displazijo kolkov ne skotijo, vendar se lahko ta pri psih, ki so genetsko nagnjeni k bolezni, pojavi v različnem obsegu, ki vpliva na to, kdaj pes pokaže simptome bolezni in kako dolgo bo živel,” je pojasnila Krontveitova.

Displazija lahko privede do atropije stegenske mišice. Foto: L. Mahin Wikimedia Commons

Hitrost rasti in teža na pojav bolezni nimata večjega vpliva

V raziskavi je sodelovalo 500 novofundlandcev, labradorcev, irskih volčjih hrtov in leonberžanov.

Njihovi vzreditelji in novi lastniki so izpolnili vprašalnike o okolju, v katerem so se psi skotili in odraščali, naslednjih 10 let pa so pse redno pregledovali veterinarski kirurgi.

Ugotovitve predhodnih raziskav iz drugih držav so kazale, da na povečanje možnosti za pojav displazije kolkov pomembno vplivata hitra rast živali in njihova telesna teža, medtem ko podatki iz raziskave dr. Krontveitove kažejo, da povečana telesna teža in hitra rast v prvem letu življenja psov nista zvečala tveganja za pojav displazije.

Še več, izkazalo se je, da je pojavnost bolezni najvišja, kar 36 odstotna, pri novofundlandcih – pasmi, ki od vseh štirih raste najbolj počasi.

Pri irskih volčjih hrtih, ki rastejo najhitreje, se je displazija pojavila pri 10 odstotkih psov.

V obdobju rasti pazite na primerno razgibavanje

Na pojavnost displazije kolkov so močno vplivali pogoji, v katerih so psički pri vzreditelju preživeli prvih osem tednov svojega življenja. Tako je bilo v tej skupini psov tveganje za pojav bolezni manjše pri psih, ki so se skotili pomladi ali poleti in pri tistih, ki so prve tedne živeli na kmetiji.

Po osmih tednih so mladički odšli k novim lastnikom. Pri tistih, ki so se do starosti treh mesecev vsak dan razgibavali na travnatih površinah, je bilo tveganje za kolčno displazijo manjše, medtem ko je vsakodnevna hoja po stopnicah v enakem starostnem obdobju to tveganje povečala.

Foto: Paul Plumer,. Flickr CC

“Kaže, da vsakodnevno razgibavanje na rahlo valovitem terenu do starosti treh mesecev pripomore k preprečevanju razvoja displazije kolkov,” je zapisala avtorica raziskave.

S sprehodi na primernem terenu se simptomi pojavijo kasneje

Pse so spremljali do njihovega desetega leta, pri tem pa so lastniki zaradi hudih težav s kolčnimi sklepi kar nekaj psov uspavali pred to starostjo, medtem ko so tisti z lažjo obliko displazije živeli dlje. To se je pokazalo predvsem pri novofundlandcih in leonbrežanih, medtem ko pri labradorcih in irskih volčjih hrtih displazija kolkov ni močno vplivala na življenjsko dobo.

Pri hujših, pa tudi zmernih primerih displazije kolkov, je bilo povečano tveganje za pojav simptomov, kot sta šepanje in bolečina. Pri novofundlandcih so se ti simptomi pojavili pri veliko mlajših psih kot pri ostalih pasmah, najkasneje pa so se pojavili pri labradorcih.

Foto: richmanwisco Flickr CC

Pojav simptomov displazije kolkov je bil v veliki meri odvisen od raznolikega razgibavanja psov – pri tistih, ki so se vsakodnevno sprehajali po raznolikem terenu, so se težave pojavile kasneje kot pri psih, ki so bili manj aktivni.

“Z ugotovitvami te raziskave lahko lastnikom psom priporočimo preventivne ukrepe, s katerimi lahko že v mladosti svojega psa preprečijo pojav hujših oblik displazije kolkov in s tem izboljšajo kvaliteto njihovega življenja,” je še zapisala dr. Krontveitova.

Žverce svetujejo: če se odločate za pasemskega psa, si izberite mladička z rodovnikom – pri takšnih psih lahko stanje kolkov in pojavnost drugih genetsko pogojenih obolenj v njihovi liniji spremljamo več generacij, psi s slabše ocenjenimi kolki pa ne dobijo vzrejnega dovoljenja; medtem ko pri nerodovniških psih sledljivosti ni, t. i. „dvoriščni rejci“ pa pri parjenju navadno sploh ne pomislijo na nevarnosti dednih bolezni.