Muca Vixi je popolnoma slepa, a tega na prvi pogled verjetno ne bi opazili. Tako brez težav spleza na najvišjo točko plezala, kjer se zabava s svojim mačjim sostanovalcem.

Vixi je bila v zavetišče Horjul sprejeta po tem, ko so jo našli poškodovano ob cesti. Zaradi poškodbe so ji morali amputirati rep, ob pregledu so ugotovili še, da je praktično slepa. Za enim očesom je imela glavkom, poleg tega pa so sumili tudi, da je okužena z eno od nalezljivih mačjih bolezni.

Takšna mačka bi lahko nov dom iskala zelo dolgo, a je Vixi imela srečo v nesreči – črna lepotica se je že po nekaj tednih pridružila novi lastnici, Katarini Wallas in njenemu pasjemu krdelu: „Glede na to, da imam društvo Repek, ki pomaga tako brezdomnim psom kot mačkom, poleg tega pa sodelujem tudi z zavetiščem Horjul, sem vedela, da mi bo nekoč neka mačka prekrižala pot.“

Bolj kot Vixijina slepota je Katarino sicer skrbelo, kako jo bo sprejela njena psica, ki nikoli ni marala mačk, vendar se je ji je zdelo možno, da bi med Vixi in psi sčasoma dosegla medsebojno harmonijo: „Poleg tega je zaradi domnevne bolezni iskala dom brez drugih mačk, kar pa je bilo zame idealno, saj sem bila brez mačk, več jih pa tudi nisem nameravala imeti.“

Vixi so morali zaradi glavkomov odstraniti obe očesi. Foto: Katarina Wallas

Življenje s slepo mačko

Vixi je sčasoma zaradi glavkoma izgubila obe očesi, takoj po operacijah pa je bilo njeno življenje najtežje. Zaščitni ovratnik ji je namreč zakrival tudi brke, ki so za orientacijo slepih mačk izredno pomembni, saj te vid nadomestijo z drugimi čutili.

„Poleg tega ji je bilo potrebno dajati še zdravila, čemur se je upirala z dušo in telesom, ampak sva tudi to uspešno prebrodili in šele po tem je „zacvetela“ kot zdrava hišna mačka, saj je za glavkome značilno, da povzročajo izredno fizično bolečino in s tem stres,“ se prvih mesecev življenja z Vixi spominja njena lastnica.

V skoraj treh letih se je Vixi popolnoma privadila življenju v temi. Čez nekaj časa, ko se je izkazalo, da vendarle nima mačje bolezni, se ji je pridružil mačji sostanovalec, od katerega se le malo razlikuje: „V bistvu je on večji lump, saj brez težav skače po pultu in policah, česar pa ona ne počne. Drugače pa brez težav spleza na najvišjo točko plezala in tam zaspi. Večkrat jo opazujem, kako se potem, ko se zbudi, zanesljivo spusti dol s plezala, vedno po isti poti, brez napak, brez strahu.“

Ker dobro sliši, ji nič ne uide. Tako točno ve, kje kdo stoji, iz katerega konca prihaja, kdaj se pripravlja hrana, naučila pa se je tudi razumeti, kdaj njena lastnica želi, da gre iz ene sobe v drugo.

S pasjim krdelom se dobro razume, čeprav Katarina še vedno pazi nanje, ko so skupaj, ko pa je ni doma, so živali ločene: „Tudi starejšo psico sem uspela pripeljati do te točko, da je lahko z mačko v istem prostoru in jo pusti pri miru, same z njo je pa za vsak slučaj ne bi nikoli pustila. Vixi je do psov praktično indiferentna, kadar se ji zdi, da so preveč živahni, samo obsedi in obmiruje, ter tako počaka, da jaz umirim situacijo.“

Danes s sostanovalcem uživa mačje življenje. Foto: Katarina Wallas

Slepe muce potrebujejo nekaj prilagajanja  

Vendar pa lastništvo takih mačk ne gre jemati zlahka. Posebno pozornost je potrebno namenjati varnosti, saj predmetov ne smemo odlagati tako, da bi se lahko z njimi slepe živali poškodovale. Priporočljivo je tudi, da se v domu slepe živali, ko te enkrat osvojijo, kje kaj stoji, čim manj premika pohištvo in ostale predmete.

Prav tako je pomembno preprečevanje pobegov, saj se slepa muca zunaj ne bi znašla: „Zelo bi se zmedla in kot tako bi se jo še težje našlo kot druge, ne-slepe mačke, ki pobegnejo iz stanovanj. Prej bi jo verjetno povozil kak avto ali napadel pes,“ pravi Vixijina lastnica.

Pri njej so zato okna in vrata vedno varno zaprta, da Vixi ne more uiti ali se poškodovati: „Bistvo uspešnega posvajanja živali je to, da jim nudiš tisto, kar potrebujejo, kar pa ni vedno tisto, kar ljudje mislijo, da potrebujejo.“

Kljub temu, da je slepa, si lahko brez težav privošči počitek na mačjem plezalu. Foto: Katarina Wallas

Slepota ni razlog za pomilovanje

Ko njeni znanci, ki s hendikepiranimi živalmi nimajo nobenih izkušen, izvejo, da ima slepo mačko, se jim navadno zasmili. „Temu takoj sledi moja razlaga, da ni uboga in zakaj ni. Večina potem razume situacijo, vendar mislim, da si vseeno čisto ne predstavljajo življenja s tako živaljo,“ je pojasnila Katarina, pri kateri Vixi zaradi slepote nima nobenih privilegijev.

„Je pa kot mačka karakterno in vizualno nekaj posebnega in ji zato včasih pri kaki njeni navihanosti pogledam čez prste oziroma krempeljce.“

Katarina je prepričana, da si tudi živali, kot je njena Vixi, zaslužijo dostojno in kvalitetno življenje: „Ljudem so pri posvojitvah takih živali v glavnem napoti predsodki in če jih uspejo nekako premagati in se za tako žival odločijo, sem prepričana, da jim ni žal in da si večkrat rečejo: le zakaj tega nisem naredil že prej!“