V Angliji vsako leto osiroti na desetine malih jazbecev. Tisti, ki imajo srečo, pristanejo v rokah dobrih ljudi, ki jih, ko odrastejo, vrnejo nazaj v naravno okolje.

Jugozahod Anglije je v zadnjih 20 letih doživel največji porast števila prebivalcev v Veliki Britaniji, kar je s seboj prineslo več nevarnega prometa, onesnaženja in širjenja naselij. Vse to močno vpliva na okolje in živali, ki ga naseljujejo, najbolj opazna posledica urbanizacije pa je povečano število živalskih sirot – mladičkov, ki so ostali brez staršev.

Foto: Secret World Wildlife Rescue

„Zaradi vse večjega števila osirotelih, poškodovanih in obolelih živali, je dandanes še toliko bolj pomembno, da divjadi pomagamo po svojih najboljših močeh,“ pravijo v rehabilitacijskem centru za divje živali Secret World Wildlife Rescue, kjer so že sprejeli prve mladiče te sezone.

Foto: Secret World Wildlife Rescue

V njihovi oskrbi je bil najprej mali jazbec, ki so ga po znamki kruha poimenovali Hovis, saj ob sprejemu v center ni bil večji od štruce kruha, nato pa so mu sledili še štirje sorodniki.

Foto: Secret World Wildlife Rescue

„Verjamemo, da nobeno, še tako majhno bitje, ne bi smeli pustiti trpeti; da je naša dolžnost, da jim pomagamo in skrbimo zanje, dokler niso dovolj močni in zdravi, da se vrnejo v naravo,“ še pravijo v zavetišču.

Foto: Secret World Wildlife Rescue

Evropski jazbeci (Meles meles) so praviloma monogamni, kar pomeni, da samec in samica ostaneta skupaj vse življenje. Njihovi mladički na svet pokukajo v obdobju od srede januarja do srede marca, v leglu pa lahko najdemo od enega do pet mladičev. V naravnem okolju živijo tudi do 15 let.

Jazbeci so socialne živali, ki živijo v skupinah, zato ni nenavadno, da so jih nizozemski biologi ujeli v razigranem razpoloženju – več o tem v članku „Igrivi jazbeci“!