Samice pajkov so znane po tem, da po parjenju pogosto pojejo svoje snubce. Samci nekaterih vrst pajkov so zato razvili prav poseben obrambni sistem – po parjenju odvržejo svoje genitalije!

Za samce nekaterih vrst pajkov je parjenje življenjsko nevarno – poleg tega, da morajo poskrbeti, da njihove samice ne bi oplodil kateri od njihovih tekmecev, morajo hkrati paziti tudi, da po parjenju ne postanejo malica svoje izbranke.

S tem se spopadajo na različne načine, eno bolj nenavadnih poti za povečanje možnosti oploditve samice pa so izbrali pajki, ki med parjenjem odvržejo svoje spolne organe, imenovane pedipalpi, medtem ko so ti še vedno zagozdeni v samičinih genitalijah.

Kljub temu, da takšni pajki postanejo sterilni, jim takšno vedenje prinaša evolucijsko prednost. Uspeh v evolucijskem smislu se namreč vrednosti kot število potomcev (genov), ki jih osebek ima.

Pajki se „parijo na daljavo“

Nova raziskava, v kateri sta sodelovala slovenska znanstvenika Simona Kralj-Fišer in Matjaž Kuntner, je pokazala, da pri pajkih, ki pri parjenju odvržejo pedipalpe, pride do nenavadne spolne prakse, t. i . „kopulacije na daljavo“. Ta način parjenja je bil prvič opisan v članku iz zadnje izdaje prestižne znanstvene revije Biology Letters.

Za pajke vrste Nephilengys malabarensis je značilna visoka stopnja spolnega kanibalizma. Foto: Pen Araneae, Flickr CC

Med preučevanjem spolnega vedenja pajkov jugovzhodno-azijske vrste Nephilengys malabarensis so namreč odkrili, da pedipalpi izločajo spermo v samico tudi po tem, ko se ti več ne držijo telesa samcev. Na ta način samica prejme večjo količino sperme, kot če bi se ta izločala samo med parjenjem, kar poveča možnosti samca za oploditev večjega števila jajc in posledično večjega odstotka potomstva.

Biologi so pod drobnogled vzeli paritveno vedenje pri 25 “deviških” pajkih, ki so jih postavili na mreže samic. Vsi pajki so se parili, pri tem pa je 22 samcev izgubilo celotne genitalije, trije od njih pa so pedipalpe le delno poškodovali.

Raziskava je pokazala tudi, da je bila količina izločene sperme večja, če je pedipalp v telesu samice ostal dlje časa, s čimer se poveča možnost oploditve, odlomljen organ pa je služil tudi kot “zamašek”, ki preprečuje parjenje z drugimi samci.

Samec na fotografiji ni uspel ubežati pred lačno samico. Foto: Matjaž Kuntner

Na kakšen način odlomljeni pedipalpi oplojujejo samice še ni raziskano, očitno pa je, da se je ta sposobnost samcev razvila, da bi jim zagotovila uspeh pri parjenju tudi, če to traja le nekaj sekund ali če samca med parjenjem samica poje – za to vrsto pajkov je namreč značilna visoka stopnja spolnega kanibalizma.

“Kopulacija na daljavo se je verjetno razvila zaradi konflikta interesov med samci in samicami, kot obrambna adaptacija pred agresivnostjo samic, njihovo kontrolo trajanja – samice si “želijo krajših parjenj, vendar z več različnimi samci” - in visoke stopnje kanibalizma,” je za časopis The Guardian pojasnil vodja raziskave, dr. Daiqin Li, profesor z Državne Univerze v Singapurju.

V raziskavi je nastal tudi ta posnetek, na katerem samica poje svojega partnerja:

Pajčji evnuhi so bolj bojeviti

Čeprav se na prvi pogled zdi, da je samokastracija samcev pri nekaterih vrstah pajkov evolucijsko nesmiselna, saj s tem po paritvi postanejo sterilni, pa ta pajkom prinaša tudi prednosti.

V študiji, na kateri temeljijo zadnji izsledki opisani zgoraj, je ista skupina raziskovalcev odkrila, da so kastrirani pajki, t. i. „evnuhi“, po parjenju bolj agresivni in bolj okretni kot samci, ki se še niso parili in imajo torej “nedolžne” spolne organe. Sprememba v vedenju po samokastraciji je evolucijsko pomemben fenomen, saj samcem omogoča, da svojo samico učinkovito branijo pred tekmeci ter jo na ta način monopolizirajo.

Po parjenju namreč kastrirani samci ostanejo v bližini samice, da jo varujejo in preprečijo, da bi se ji približali drugi samci. Ko so znanstveniki primerjali, kako se v boju odrežejo evnuhi in kako „nedolžni“ pajki, se je izkazalo, da imajo evnuhi precej boljše možnosti za zmago, veliko manj bojeviti od njih pa so bili tudi pajki, ki so po parjenju še vedno imeli enega od pedipalpov (pajki imajo po dva spolna organa).

Znanstveniki tako vedenje razlagajo v okviru teorije iger (game theory), ki predvideva, da se bo osebek, ki nima kaj izgubiti, več tvegal. Ker sterilni samec nima več reprodukcijske prihodnosti in zato nima več kaj izgubiti, nedolžni samci pa tvegajo, da poginejo, brez da bi za seboj pustili potomstvo, se slednji raje izogibajo spopadom in možnostim poškodbe.

Visoka cena za potomstvo se pajkom očitno izplača, biologi pa domnevajo, da se lahko takšna spolna praksa pojavlja tudi pri drugih vrstah živali s podobnimi vedenjskimi vzorci.