Mladiče pustite pri miru
„Če me najdeš, me prosim pusti pri miru. Nisem zapuščen, moja mama je blizu.“ To je slogan kampanje, s katero zavod Kosovir opozarja, da mladiči prosto živečih živali niso zapuščeni in ne potrebujejo pomoči “najditelja”.
V večini primerov ne gre za reševanje ali pomoč, saj živali niso poškodovane ali kako drugače ogrožene, gre le za to, da ljudje vedno bolj vdiramo v življenjski prostor nekaterih vrst in so zato srečanja pogostejša. Kljub temu, da se mladič zdi zapuščen, v resnici ni, njegova mama je najverjetneje v bližini. Veliko mater divjih, oz. prosto živečih živali namreč ne preživi vsega časa skupaj z mladiči – ali lovijo, oz. iščejo hrano, ali pa je to, da so ločene od mladičev, vrsta obrambe pred plenilci.
Foto: Zavod Kosovir
Če torej naletite na mladiča prosto živeče živali, naredite to, česar so nas vse učili že v osnovni šoli. Pustite ga pri miru, ne dotikajte se ga in se čim hitreje umaknite.
Kaj pa, če je mladič poškodovan?
V primeru, da gre za zavarovano živalsko vrsto, pokličite Zatočišče za prosto živeče živalske vrste, ki se nahaja na Muti. Dosegljivi so na številkah 031 813 097 in 041 518 939. Tam vam bodo znali svetovati, kako s poškodovano živaljo postopajte, oziroma povedati, če žival res potrebuje vašo pomoč. Z napačnim ravnanjem namreč lahko povzročite več škode kot koristi.
Kuna belica. Foto: Zavod Kosovir
Če gre za poškodovano divjad (lovne živali), je za žival pristojna lovska družina, ki upravlja z divjadjo na določenem območju. Pokličite v Center za obveščanje (112), kjer vam bodo posredovali kontakt pristojnega lovca.
Lovne vrste so: srna, jelen, damjak, muflon, gams, kozorog, divji prašič, poljski zajec, kuna belica, kuna zlatica, jazbec, lisica, rakunasti pes, navadni polh, alpski svizec, pižmovka, nutrija, fazan, poljska jerebica, raca mlakarica, šoja, sraka in siva vrana.
Poljski zajec. Foto: Zavod Kosovir
Zavedajte se, da gre za prostoživeče živali, ki jim stik s človekom predstavlja tako hud stres. Oskrba takšne živali izven primernih prostorov in brez pomoči strokovnjaka je praktično nemogoča. Poleg tega imejte v mislih, da gre za vrste, katerih število je preveliko in je zato zanje določena letna kvota za odstrel. S tem, ko lovec odstreli poškodovano ali bolno žival, se bo zmanjšalo število zdravih živali, ki bi jih sicer odstrelili.
Kos. Foto: Zavod Kosovir
Če se tovrstnim živalim, ki so poškodovane, vseeno odločite pomagati, se morate zavedati, da kršite zakon (in vseh mogočih posledic tega), pa tudi tega, da je njihova oskrba za čas okrevanja – tako časovno, finančno, kot tudi prostorsko, povsem vaše breme. Nobena od obstoječih inštitucij vam namreč pri njihovi oskrbi zaradi trenutno veljavne zakonodaje žal ne more in ne sme pomagati. Če se odločite, da boste tako žival peljali k veterinarju, naj vam namignemo, da ji je dolžan nuditi prvo pomoč. Če je poškodba huda, ali če je take vrste, da zaradi nje živali ne bo mogoče vrniti v naravo, potem je ta prva pomoč evtanazija.
Nikar vam naj ne pride na misel, da bi mladiča prosto živečih vrst vzeli domov in ga “vzgojili” v hišnega ljubljenčka. Poleg tega, da je to prepovedano, je živalim prosto živečih vrst v ujetništvu zelo težko (ali pa celo nemogoče) zagotoviti primerne pogoje za bivanje. V večini primerov tovrstne živali potrebujejo zunanje ograde ali voljere, posebno prehrano, vedeti pa je potrebno, da jih nikoli ne moremo povsem udomačiti.
Kuna belica. Foto: Zavod Kosovir
Članek so napisali v zavodu Kosovir, kjer so pripravili štiri spletne letake, ki opozarjajo na opisano problematiko. Na njih so mladiči kune belice, poljskega zajca in kosa – izberite svojega najljubšega in ga delite s prijatelji!
