Lastniki psov s kratkimi smrčki se ne zavedajo njihovih težav
Pasme psov, ki imajo potlačene smrčke, kot so mopsi, buldogi in pekinžani, so v zadnjih letih vse bolj priljubljene, a kot kažejo rezultati ene od raziskav, se le malo lastnikov takšnih psov zaveda, da imajo njihove žverce zdravstvene težave.
Brahicefalični psi imajo zaradi intenzivne selekcije pri vzreji ekstremno kratke gobčke, kar lahko privede do t. i. brahicefaličnega sindroma – težav z dihanjem, zaradi katerih je lahko močno zmanjšan dotok zraka v pljuča. Prepoznamo ga po kliničnih znakih kot je glasno in oteženo dihanje, sopenje že po kratkih sprehodih, pregrevanje, davljenje in dušenje, s časom pa se lahko simptomi še poslabšajo.
S temi težavami bi morali biti lastniki psov pasem s kratkimi smrčki dobro seznanjeni, vendar raziskava fakultete Royal Veterinary College odkriva, da presenetljivo velik odstotek lastnikov psov s kratkimi smrčki težave z dihanjem svojih živali odpiše kot “nekaj, kar je za to pasmo običajno” in s tem ogroža dobrobit svojih ljubljenčkov.
V raziskavi so pod drobnogled vzeli 31 psov z brahicefaličnim sindromom, ki so v petih mesecih obiskali njihovo kliniko za male živali. Lastniki vseh prizadetih psov so povedali, da njihovi ljubljenčki pogosto “smrčijo” - nekateri tudi, ko so budni, za dve tretjini psov se je izkazalo tudi, da imajo težave z dihanjem tudi med vsakodnevnimi sprehodi.
Če so težave pogoste, še ne pomeni, da so nenevarne
Pri tem so ugotovili, da lastniki psov, ki kažejo hujše klinične znake težav z dihanjem, teh ne dojemajo kot nekaj, kar bi jih moralo skrbeti. Skoraj dve tretjini lastnikov psov z zdravstvenimi težavam sta izjavili, da njihov pes nima in nikoli ni imel težav z dihanjem, pogosti pa so bili odgovori kot: “Ne, razen tega da je pač buldog,” ali pa “Nima težav, vendar gre za mopsa.”
“Psi s kratkimi smrčki izgledajo srčkani, vendar se pri njih težave z dihanjem izredno pogoste, zato se morajo njihovi lastniki zavedati, da takšen izgled živali stane njihovega zdravja,” opozarja vodja raziskave dr. Charlotte Burn. “Zgolj zato, ker je težava pogosta, še ne pomeni da je za posameznika, ki zaradi nje trpi, kaj lažja.”
Veterinarka Rowena Packer, ki je sodelovala v raziskavi, pravi, da v praksi opaža, da lastniki psov z brahicefaličnim sindromov ne prepoznajo te težave in zanjo ne iščejo pomoči veterinarjev, ki bi prizadeti živali lahko pomagali: “Lastniki brahicefaličnih psov pogosto odpišejo potencialno hude težave z dihanjem kot nekaj običajnega za to pasmo in pomoč iščejo šele ko pride do akutnega napada, kot je izguba zavesti psa – šele takrat to vidijo kot težavo.”
Takšno (ne)dojemanje resnosti zdravstvenih težav, specifičnih za določene pasme, pa ni omejeno le na pse s kratkimi smrčki. James Kirkwood, založnik revije Animal Welfare, v kateri so bili objavljeni rezultati raziskave, zato poudarja da bi se morali lastniki psov pred nakupom živali izobraziti o takšnih težavah in z izbiro psa kot kupci vplivati na to, da bo tudi pri vzreji psov zdravje živali na prvem mestu.