Kdor me pozna, zagotovo ve, da nisem jutranja oseba. Zgodnje vstajanje je zame prava grozljivka, dan pa se ne sme pričeti brez tihe meditacije s skodelico kave. No, tako je vsaj bilo do prejšnjega ponedeljka. Zdaj vstajam ob šestih zjutraj, in to z veseljem. Brez kave!

Razlog za vstajanje “sredi noči” so tri mačje kepice, ki smo jih v ponedeljek dobili v začasno varstvo. Mucki so del Eline pisane mačje druščine, ki še ni imel zagotovljenega rejništva – ker druge začasne rešitve ni bilo, smo se odločili, da jim za nekaj časa odstopimo svojo kopalnico.

Odločitev ni bila lahka, saj naša pasja pomočnica urednice v mucah zaradi svojega močnega lovskega nagona vidi zgolj kosmat plen, ki ga je potrebno najprej fino nahruliti, nato pa se za njim zapoditi ob spremljavi veselega lovskega jodlanja.

Takšni so bili Elini mačji mulci, ko smo jih našli. Foto: Zavetišče Ljubljana

Tehtanje plusov in minusov je tako trajalo kar nekaj časa, a na koncu je obveljal le en argument: muce bodo tako dobile možnost preživetja. Če bi rejnika čakale v zavetišču, bi lahko namreč v tem času staknile kakšno okužbo, ki je pri tako malih mladičkih prehitro usodna.

Takšna je nagrada za uspešno rejništvo.

Bomo zmogli?

V ponedeljek sem se tako s cmokom v grlu odpravila v ljubljansko zavetišče. Nazadnje, ko sem videla mucke, so bile to še male kepice, ki so se na majavih tačkah iz skrivališča zapodile proti nam, njihovi repki so bili mali štrceljčki, z brezzobimi gobčki pa so prestradane skušale sesati mojo roko.

V dobrem tednu dni so precej zrasle in tako me je v zavetišču pričakal šopek mijavkajočih živahnih mačjih mulcev, ki so bili po svojem kosilu umazani od gobčkov do konice repkov. Po tem, ko mi je vodja zavetišča razložil vse o hranjenju, negi in morebitnih zdravstvenih zapletih, sem mu priznala, da me je te naloge kar malo strah.

Pomiril me je, da je kakršen koli strah odveč: “Ko imaš v rejništvu prvič mačje mladičke je tako, kot pripravljanje na prihod prvega otroka. Na začetku je veliko strahu in negotovosti, potem pa svari stečejo same od sebe.” In imel je prav.

Mačji svet v kopalnici

Prva dva dneva smo se še spoznavali in lovili ritem, vendar je kmalu vse steklo kot podmazano. Hranjenje, čiščenje in igranje traja kakšno uro, potem mucke s polnimi želodčki zaspijo. Ker pomočnico urednice vsakič, ko se odprejo vrata kopalnice in po stanovanju ponese vonj po mačkah, to kar precej vrže iz tira, kakšne pol ure potrebujem še za to, da jo umirim, nato pa se lahko v miru posvetim delu.

Morda ste v tem tednu opazili, da smo zaradi tega objavili kak članek manj kot ponavadi, vendar se tolažim s tem, da več kot dve uri sedenja za računalnikom brez pavze tako ali tako ni najboljše za hrbtenico in oči – upam, da se s tem strinjate...

Zdaj že komaj čakam, da bo čas za naslednji mačji obrok, da si lahko privoščim malo sprostitve z opazovanjem malčkov, kako se podijo, borijo z nevidnimi miškami, skačejo, plezajo po mojih nogah in zapredejo v naročju.

Mulci rastejo...

Opazovanje mačjih mulcev ni le pomirjajoče ampak tudi fascinantno. Pri naši mladini se je že začelo njihovo obdobje pospešene rasti, ki traja do šestega meseca. V ponedeljek so bili še tako majhni, da so mi lahko zaspali na dlani, teden dni kasneje pa opažam, da so že veliko večji.

Postajajo tudi vse bolj igrivi, v njih se razvijajo pravi mali plenilci, zato je včasih prav hecno opazovati, kako se iz še nekoliko nerodnih mladičkastih gibov razvijajo poteze velikih lovcev. Tudi njihova telesna govorica je vse bolj izrazita, najboljše pri vsem tem pa je, da so odkrili, da je hrana veliko bolj okusna, če je ne potacajo, kar skrajša čas njihovega čiščenja za polovico.

Sckrljani Vinc.

Vsak od njih ima že razvit svoj značaj, zaradi česar so si pri nas poleg svojih uradnih imeni prislužili tudi “partizanska imena”. Čar je največji crkljivec, ki glasno zaprede takoj, ko ga primeš v roke. “Prede kot dizel,” je rekel Direktor, zato je naš scrkljanec po igralcu Vinu Dieslu dobil ime Vinko. Vinc je tudi največji od trojice in hkrati najbolj aktiven.

Bunkica Berta.

Ko se Zara zapodi v posodico s hrano hitro pospravi svoj obrok, nato pa preveri, če sta njena bratca pustila še kako drobtinico zanjo. S polnim trebuščkom, ki ga komaj prenaša naokrog si je prislužila ime Berta, pri tem pa je nezanemarljivo tudi dejstvo, da prav po topniško spusti tudi kakšno smrdljivo plinsko bombico.

Poskočni Crni.

Tretji član pisane mačje druščine, Dar, je dobil partizansko ime Crni, a ne le zaradi barve svojega kožuščka. Crni je najbolj glasen od vseh treh in če mu kaj ni po volji, to jasno pokaže in pove, zato je njegovo ime deloma navdihnil tudi kolumnist Marko Crnkovič, ki prav tako kot naš mucek opozarja na vse tisto, kar mu ni po godu.

Čas za slovo

Za Elo je bil ta teden precej stresen. Seveda jo strogo ločujemo od mačjih mladičev, vendar pasjemu smrčku to, da zapreš dvojna vrata, ne pomeni prav veliko. Ker ve, da se v kopalnici skriva nekaj, kar bi morala loviti, svojo stisko sporoča s tem, da glasno cvili, ob tem pa nepremično stoji pred vrati tudi po eno uro ali živčno hodi gor in dol po sobi.

Včasih jo uspemo preusmeriti s hrano – ko dela trikce, ali po dnevni sobi išče skrito bikovko, se zamoti in vsaj za nekaj minut pozabi na sostanovalce v kopalnici, veliko bolj pogosto pa nam ne preostane drugega, kot da počakamo, da se sama umiri.

Ker ne kaže, da se bo stanje izboljšalo, se bomo od muckov morali posloviti – v ponedeljek tako, če bo vse po sreči, odhajajo v rejništvo, kjer bodo ostali do oddaje.

Zagotovo jih bomo pogrešali – njihovo veselo cmokljanje po posodici za hrano; njihove drobne tačke, s katerimi znajo tako opraskati, kot tudi nežno pobožati; njihove zvedave poglede, mladičkaste norčije in toploto njihovih malih teles, ko ste s polnimi trebuščki zavlečejo v naročje in tam zaspijo.

Kljub temu, da je bil teden naporen, mi ni žal, da smo se odločili za pomoč mačjim mulcem, ki so nam zlezli pod kožo. Tudi zato mačje rejništvo in začasno skrbništvo vsekakor priporočam - oskrba mačjih mulčkov je na trenutke sicer res naporna, vendar veselje, ki ga male kepice prinesejo v vaše življenje, zagotovo odtehta kakšno uro manj spanja.

V slovenskih zavetiščih vedno potrebujejo ljudi, ki bi bili pripravljeni sprejeti sesne mladičke in jim tako dati priložnost za srečno mačje življenje. Če imate primerne pogoje in dovolj časa, pokličite najbližje zavetišče in se pozanimajte, ali potrebujejo vašo pomoč!