Kljub temu, da o tem neradi razmišljamo, slej ko prej pride tudi čas za slovo od naše žverce. Ker se v tistih trenutkih le težko zberemo, je dobro da se s postopki ob smrti ljubljenčkov seznanimo že prej.

Zakonodaja opredeljujejo dva različna načina smrti živali. Pogin je smrt živali, ki nastopi zaradi bolezni, starosti ali poškodbe. Usmrtitev ali evtanazija pa je smrt, ki jo povzroči človek iz določenega razloga in na predpisan način.

Foto: Maja Lampe

Evtanazija ali usmrtitev je dovoljena le pod določenimi pogoji

• če je takšen ukrep odrejen zaradi diagnostičnih preiskav in preprečevanja ter zatiranja določenih kužnih bolezni;
• če je žival po presoji veterinarja v agoniji, neozdravljivo bolna ali ima poškodbe večje stopnje in ji bolezen oziroma poškodba povzroča trpljenje;
• če je žival nevarna za okolico oziroma povzroča občutno škodo in tega ni mogoče drugače preprečiti;
• če je tako odredil uradni veterinar zaradi zaščite ljudi oziroma živali;
• če je žival dosegla tako starost, da ji odpovedujejo osnovne življenjske funkcije;
• če je potekel 30 dnevni rok od sprejetja v zavetišče in imetniku zavetišča ni uspelo najti novega lastnika živali;
• če je nujno potrebna zaradi zdravstvenih razlogov ali veterinarskih ukrepov pri neozdravljivo bolnih zapuščenih živalih.

Živali je dovoljeno usmrtiti le s strokovnimi postopki, ki žival usmrtijo v trenutku oziroma z ustrezno predhodno omamo. Standardni veterinarski postopek evtanazije, kot ga opisuje Veterinarska zbornica Slovenije, predpisuje intravenozno injiciranje sredstva za evtanazijo, ki povzroči stanje neboleče nezavesti, čemur sledi prenehanje dihanja, bitja srca in nato smrt.

Usmrtitev živali, ki je naklepno storjena v nasprotju s temi določili, se šteje za mučenje živali.

Foto: Jacinto Correia

Ravnanje s truplom živali

O smrti s čipom označene živali morajo lastniki obvestiti veterinarja, ki zapis o smrti vnese v Centralni register psov (CRP) in s tem žival odjavi iz registra. Odjava iz CRP je možna na podlagi pisne izjave lastnika o poginu živali ali na podlagi drugega ustreznega dokumenta, ki ga lastnik pošlje pristojni veterinarski ambulanti v sedmih dneh od pogina živali.

Odvoz trupla

Vsaka veterinarska ambulanta ali klinika ima sklenjen dogovor z Veterinarsko higiensko službo (VHS), ki skrbi za odvoz živalskih trupel. Če je žival poginila ali je bila usmrčena v veterinarski ambulanti, morajo lastniki truplo pustiti tam, razen če so izpolnjeni pogoji za zakop ali kremiranje trupla.

Če je žival poginila doma, mora lastnik pogin čim prej prijaviti Veterinarsko higienski službi Nacionalnega veterinarskega inštituta, ki truplo odpelje. Odvoz trupla se ne plačuje dodatno, saj se v ta namen plačuje pristojbina ob vsakokratnem cepljenju psa proti steklini.

Zakop trupla

Zakopavanje trupel živali je torej dovoljeno samo v primeru, da te niso poginile zaradi bolezni, truplo pa mora biti zakopano na ustrezen način. Poginule živali morajo biti zakopane tako globoko, da jih ne morejo odkopati mesojede živali - plast prsti, ki jih pokriva, mora biti debela najmanj 50 cm. Zakopavanje se mora izvesti tako, da se prepreči onesnaženje podtalnice in obremenjevanje okolja.

Pri nas imamo pokopališče za živali v Mariboru. Foto: David Parker, Flickr CC

Upepelitev trupla

Še pred kratkim smo morali posmrtne ostanke svojih živali voziti v tujino, kar je s seboj prineslo kar nekaj birokracije. Na srečo nam tega več ni potrebno početi, saj živali kremirajo tudi v Sloveniji v pogrebni službi za male živali Cremona.

Drugi načini ravnanja s trupli

Nekateri lastniki se odločijo tudi za to, da bodo spomin na svojo žverco ohranili z izdelavo taksidermičnega preparata (gačenjem). Takšna odločitev je seveda seveda popolnoma prepuščena lastniku, pri tem pa je treba upoštevati vso zadevno zakonodajo.

Povzeto po: M. Šedlbauer (VURS), O odgovornem lastništvu psa.