...in se izgubi! Ali veste, kaj narediti, če najdete zapuščenega ježka? Svoje izkušnje s takšno situacijo z nami deli biologinja Teodora Majer.

Sobota pozno popoldan. Miren, že nekoliko prehladen in meglen dan zmoti zvonjenje telefona. „Teta!? Našli smo mini ježka! Dali smo ga v zajčjo kletko in seno. Kaj pa zdaj?!“ Ja, kaj pa zdaj?!

Ali veste, kaj narediti, če najdete ježka? Foto: Kimu Tae Flickr CC

Zadnje čase lahko na straneh, namenjenim ljubiteljem živalim, spremljamo vedno več objav kako ukrepati v primeru najdbe živali. Prosto živeče, domače, ranjene, izgubljene. A ko nas doleti podobno, se dostikrat ne znajdemo in smo v dilemi koga poklicati, povprašati za nasvet ali prositi za pomoč in usmeritev.

Tako je bilo tudi v našem primeru. V spomin mi privre podatek o obstoju Facebook skupine „Jež - naš prijatelj“. Zato se odločim za kakršnokoli uporabno informacijo stopiti v stik z njimi.

Jež, zvest in koristen spremljevalec naših vrtov

V Sloveniji najdemo dve vrsti ježev, rjavoprsega oz. zahodno evropskega ježa (Erinaceus europaeus) in beloprsega ježa (Erinaceus concolor). Rjavoprsi v Sloveniji doseže svojo najvzhodnejšo mejo razširjenosti in je bil najden le v okolici Nove Gorice, beloprsi pa je v Sloveniji splošno razširjen. Najdemo ga tako v urbanih okoljih, kot so parki in vrtovi, kot tudi ob robovih gozdov, ki so njegov prvotni življenjski prostor.

Okolje postaja ježem vse bolj neprijazno. Foto: Scuglik

Ker po nekaterih podatkih na noč poje tudi do 200 g žuželk, polžev, mišjih mladičev, ogrcev in drugih „vrtnih nepridipravov“ spada med koristne žverce na naših vrtovih. Kot velja za mnogo živalskih vrst, se tudi njegove vrednosti ne zavedamo in tako, večinoma z našo „pomočjo“, prvo leto preživi le približno 30% živali.

Najpogosteje konča pod kolesi avtomobilov. Pa tudi vrt, ki je njegov nadomestni prostor, ni zanj prav nič prijazen. Z dejavnostmi, kot so zažiganje kresov, košnja, nastavljanje strupov, uporaba pesticidov, neprehodne ograje, obračanje kompostov, umetno osvetljevanje in postavljanje ribnikov, ga vztrajno in učinkovito izgubljamo.

Kako lahko pomagamo

Da bi ježa obdržali na našem vrtu, je najbolje, da del vrta ohranimo kot „divje zatočišče“, kjer ne kosimo, tja pa tudi odlagamo listje, vejevje in ostanke vrtnarjenja. Zagotoviti mu moramo tudi vodo in hrano. Pravi ljubitelji pa jim postavljajo celo hiške in jim tako sami naredijo domovanja.

Ker nas večina v življenju vidi več ježev mrtvih kot živih, je vsekakor priporočljiva previdna vožnja, posebej ob mraku in zvečer.

Srečno pot, ježek! Foto: Denis Defreyne, Flickr CC

Če ježa najdemo čez dan, je z njim zagotovo nekaj narobe. Najpogosteje gre za sirote, poškodovane, zastrupljene, podhlajene in izstradane osebke, zato je naša pomoč nujna. Še posebej pa moramo v tem času biti pozorni na jesenske mladičke.

Če do sedaj niso dosegli 500-600g, sami zime zagotovo ne bodo preživeli. Najbolje jih je dati v škatlo z visokim robom, papir in staro brisačo, v katero se bodo lahko zavili. Priporočljiva pa je tudi s toplo vodo napolnjena steklenica v nogavici. Kot hrano mu ponudimo mačje brikete, konzervo z okusom piščanca ali meso kuhanega piščanca in trdo kuhano jajce. Nikoli, in res NIKOLI mu ne damo mleka! Pije naj le vodo.

In, ker eden ni nobeden, obvezno prečešimo okolico za še kakšnim majhnim, tavajočim, bodičastim bitjem.

Ježi ne prenašajo laktoze, zato je lahko pitje mleka zanje usodno! Foto: Ronny Satzke

Vsekakor pa čim prej stopimo v stik s strokovnjaki, saj ga kot zavarovano prostoživečo žival in kot laiki ne smemo zadrževati doma. Ker jež spada med prosto živeče živali, torej živali, katerih življenjski prostor je divjina, je zanj v primeru poškodbe oz. življenjske ogroženosti po Uredbi o zavarovanih prosto živečih živalskih vrstah dolžno poskrbeti Zatočišče za prosto živeče živalske vrste, s sedežem na Muti.

Jež Marko

Ker je že napočil večer in so mi sporočili, da ima naš najdenček (poimenovali so ga Marko) le 150 g (!), sem nemudoma pisala skupini Jež moj prijatelj. Kljub temu, da je bila sobota, sem takoj dobila koristne informacije, tako glede hrane in oskrbe, kot tudi napotke za naprej. Naslednji dan smo poklicali Zatočišče na Muti in se dogovorili za prevoz ježka k njim. Tudi oni so izredno prijazno odgovorili na vsa naša vprašanja, skrbi, nas usmerjali ter svetovali.

Marko je sedaj že na Muti, kjer bo po naših informacijah imel družbo kopice sovrstnikov, ki sicer več ne potrebujejo staršev, a so prešibki, da bi preživeli zimsko spanje...

 
Jež Marko bo zimo preživel v Zavetišču za prostoživeče živalske vrste na Muti. Foto: Milka Majer 

Zaskrbljeni in osveščeni ljudje, ki želijo pomagati živalim, a se včasih sami ne znajdejo, večinoma kontaktirajo različna društva in različne skupine, namenjene pomoči živalim. Z vsakim izkušnja seveda ni vedno zadovoljiva in na mestu.

Zna se zgoditi tudi, da boste naleteli na kakšne skupine, ki na vašo prošnjo po informacijah, ko ste v stiski, sila občutljivo reagirajo. Vam bolj ali manj prijazno sporočijo, da ste sami odgovorni za žival, če ste jo že sprejeli; v kolikor pa ji ne boste pravočasno pomagali oz. pripeljali tja, kjer ji bodo lahko, boste kazensko odgovarjali. Ta podatek navajam zgolj zato, da vas tak odnos nikakor ne sme odvrniti, vam vzeti volje, nikoli zaradi tega ne opustite pomoči živalim v stiski.

Še vedno veliko ljudi reče: „Ah, zakaj bi se vtikali, to je naravna selekcija!“ Glede na uničujoč človeški vpliv in napovedi, da bomo še v tem stoletju prepevali našim potomcem: „Ježek je tekal, tekal... in se za vedno izgubil...“ mislim, da je vsak rešen osebek zlata vreden osebek.

Kar nas morda lahko nekoliko pomiri pa je dejstvo, da je veliko tudi takšnih, ki jim seveda ni vseeno. In na tem mestu je prav, da se zahvalimo za vso pomoč in nasvete osebi iz Jež - naš prijatelj, dr. Zlatku Golobu in prostovoljki, ki je našega ježka sprejela ter ga predala na Muto.

HVALA VAM!