Ko pride čas za slovo od naših štirinožnih članov družine, je to za lastnike živali težko obdobje. Nekateri od njih se zato že odločajo, da svoje ljubljenčke “pripeljejo nazaj” s kloniranjem.

Kar nekaj biotehničnih podjetij v Južni Koreji že komercialno ponuja storitve kloniranja psov.

Eden prvih psov, ki so jih na ta način klonirali, je bil Lancelot, ljubljeni labradorec Edgarja in Nine Otto.

Multimilijonarja sta plačala kar 155.000 ameriških dolarjev, da bi ponovno obudila svojega ljubljenčka, ki je leta 2008 izgubil bitko z rakom.

Vzorec njegove DNK sta spravila že leta 2003 v upanju, da bo znanost kmalu toliko napredovala, da bosta lahko po smrti svojega najljubšega psa klonirala in mu tako omogočila ponovno življenje.

Nekaj mesecev po njegovi smrti sta Ottojeva iz Južne Koreje prejela mladička, ki je genetska kopija njunega Lancelota.

“Upamo, da bo imel podoben značaj, kot Lancelot,” je takrat povedal Edgar, “če pa bo drugačen, ga ne bomo imeli nič manj radi.”

Ne glede na to, da je kloniranje v marsikaterih, predvsem etičnih vidikih precej sporno, se je za ta postopek odločilo že kar nekaj premožnih Američanov, v Južni Koreji pa se včasih kloniranja psov lotijo tudi iz povsem praktičnih razlogov.

Tako so pred leti klonirali tudi labradorca Chasa, enega najboljših psov za odkrivanje drog v službi korejske carine v upanju, da bodo njegovi kloni prav tako dobro opravljali delo „pasjega carinika“.

A vsi klonirani mladički ne preživijo – in to je le eden od negativnih vidikov te industrije, opozarja John Woestendick, avtor knjige “Dog Inc.” V njej opozarja, da je ta bazirana v Južni Koreji in ne v ZDA predvsem zato, ker so v tej azijski državi tako zakoni o zaščiti živali, kot tudi splošni etični standardi odnosov do psov, precej slabši kot v zahodnem svetu.

Chasove klone so poimenovali Toppy - Tomorrow

Novinarjem in naročnikom kloniranja podjetja sicer zagotavljajo, da je za te pse dobro poskrbljeno, a Woestedick temu ne verjame. “Laboratoriji najemajo psice s pasjih farm, kjer gojijo pse tudi za meso in jih po kotitvi vrnejo nazaj, kjer jih še naprej izkoriščajo,” je povedal za televizijo ABC. „Trditve, da jih po kotitvi pošljejo 'na kmetijo, kjer dočakajo starost', precej spominjajo na zgodbice, ki jih govorimo otrokom, ko pes pogine,“ je še dodal.

Tudi organizacije za zaščito živali opozarjajo, da je tovrstno ravnanje v času, ko v zavetiščih zaradi prezasedenosti vsako leto umre na milijone zdravih in neproblematičnih živali, ki potrebujejo nov dom, povsem nepotrebno in neprimerno.

Je kloniranje psov etično sporno? Se bi tudi vi odločili za ta korak, če bi imeli dovolj denarja ali bi ta znesek raje namenili kateri od organizacij za pomoč živalim? S svojim komentarjem se pridružite debati na naši Facebook strani!