Moje prvo srečanje s slonom je ujeto v spomine mojega otroštva. Medlo se spominjam prebiranja prve zgodbice. Šlo je za malega cirkuškega slončka Dumba, ki je imel ogromna ušesa, s katerimi je lahko čudežno letel po zraku ...

Spomnim se tudi svojega prvega obiska cirkusa, v katerem so prelestno napravljeni nastopali tudi sloni. Njihovo oglašanje je gromko odmevalo pod šotorom in takrat sem se od strahu tesno stiskala pod očetovo roko in se ga močno oklepala.

Foto: Jose Torres

Sloni so me resnično presunili, čeprav se v tistih časih javnost še ni ukvarjala z vprašanji: ali je prav, da so živali v cirkusu, kako se ravna z njimi, ali živijo dostojno življenje?

Prvo srečanje v naravi

Leta kasneje sem imela čast obiskati in videti slone v naravnem parku Kruger v Južni Afriki. To so šele bili prizori. Opazovati nekaj tonske živali v svojem naravnem okolju, njihovo počasno, a graciozno gibanje, ujeti delček njihovega vsakdana. Gledati, kako se le nekaj metrov stran prehranjujejo, kako skrbijo za mladiče.

Foto: A. P.

Preplavijo te mogočni in čudoviti občutki, zazdi se ti, kot da sploh nisi na Zemlji. In ko nas je, ujete na avtomobilu z vodičem parka, obkolila manjša skupina, desetih slonov, med katerimi je bilo tudi nekaj samic z mladiči, smo še bolj onemeli. No, nekateri so tudi prebledeli.

V taki situaciji smo morali ostati mirni, zaupati navodilom vodnika in upati, da se slonice ne čutijo ogrožene, da bi želele zaščititi mladiče. Niti pomisliti si ne upam, s kakšno lahkoto bi kot škatlo vžigalic prevrnile naše vozilo in ... In takrat se mi tudi približno ni sanjalo, da bi se slona kdaj upala dotakniti, kaj šele zlesti nanj.

Foto: A. P.

Prvi stik, dotik in ...

Življenje mi je naklonilo še eno čast, obiskati park za azijske slone na Baliju. Nahaja se v centralnem delu otoka in le še za las smo ujeli zadnjo 'ježo'. Obdajali so me mešani občutki.

Sprva nisem bila pripravljena podpirati nečesa, kar se mi je zdelo komercializacija in na nek način izkoriščanje teh živali. A izvedela sem, da naj bi park oz. zavetišče za slone ustanovil neki avstralski podjetnik in ljubitelj živali.

Sloni si v zavetišču vsak dan privošijo kopel. Foto: A. P.

Petindvajset slonov je namreč čakal bridki konec na otoku Sumatra in ta Avstralec se je odločil, da to prepreči. Pridobil je naklonjenost balijske vlade, vložil zajeten kup denarja, da je prepeljal živali z drugega otoka in na 20 tisoč kvadratnih metrih uredil Elephant Safari Park Tara.

Po ježi čaka slone malica. Foto: A. P.

Da je proglašen za 'Najboljši safari park s sloni na svetu', kjer skrbijo za živali po najvišjih standardih zaščite, sem izvedela šele kasneje. In nekaj očitno mora biti na tem, saj sta se jim v ujetništvu skotila že kar 2 mladiča.

Ti sloni so bili očitno drugačni od svojih afriških bratov. Čeprav za spoznanje nižji, z manjšimi uhlji, so mi vsekakor vzbujali strahospoštovanje.

Takole sta slonica in naš vodnik pripravljena, da se jima pridružimo. Foto: A. P.

Tako sem torej stala v vrsti, da zajezdim slonico. Na hrbtu je imela pritrjen lesen sedež z naslonjalom za dve osebi, na njenem vratu je sedel izkušen vodnik. Usmerjal jo je z majhnim krepelom, če je hotela po svoje.

 
Tako izgleda srečanje s skupino, ki je z ježo že zaklučila. Foto: A. P.

Kar se je zgodilo, ko je želela čez oviro in se je moja stran sedala nevarno pomaknila proti tlom, je iz mene planil zverinski krik. Priznati moram, da mi je še zdaj hudo, ker jih je slonica zaradi tega 'dobila' za uhljem in preostanek pozibavajoče poti sem se počutila precej nelagodno.

Ne, ne, nisem za na slona! Veliko bolje sem se počutila, ko sem slone lahko po koncu poti hranila in božala. In pri tem bom tudi ostala, če še kdaj doživim srečanje z njimi.

Foto: A. P.

V ospredje prihajajočega tedna postavljamo slone. V člankih bomo odkrivali tančice skrivnosti teh veličastnih živali, vas seznanjali z njihovim položajem v svetu, podirali mite, se spraševali o njihovi religiozni in arhetipski vlogi v življenju človeka.